Arhiv »Dnevni zapisi «

18.dan – Melbourne

Po hotelskem zajtrku smo se le preko ulice odpravili na največjo tržnico v Avstraliji, Queen Victoria Market. Že pogled na nešteto kolon stojnic kar prepričljivo kaže, da je dejstvo resnično. Na tržnici se najde veliko hrane (fast food, zelenjave, glede na mapo pa tudi vseh drugih vrst hrane, a nam do tistega predela tržnice sploh ni uspelo priti). Najbolj zanimivi so bili prodajalci zelenjave, ki so proti koncu delovnega časa tržnice s skoraj neverjetnim kričanjem privabljali kupce, kako poceni razprodajajo svojo zalogo. Sicer je bila cena res tudi primerna taki reklami – naša cca. 2kg breskev smo dobili za samo 1AUD, kar je glede na razmere ki smo jih opisali že v prejšnjih objavah zelooo poceni. Poleg hrane pa je na trgu tudi ogromno oblačil, tehnične opreme, izdelkov iz lesa, spominkov….no in pač še vsega kar si lahko zamislite.

V tem ogromnem labirintu smo se zamudili toliko časa, da smo le za las ujeli zadnji brezplačni avtobus za turiste, ki je peljal do Royal Botanic Gardena, ki je bil najbližja postaja Albert parku, v katerem se je na ta dan odvijala uvodna dirka Formule 1. Po 40-minutni sightseeing vožnji po mestu smo le prispeli do želene točke in v bližini že zaslišali hrup, ki so ga povzročali motorji dirkalnikov in škripanje gum – z vsakim korakom pa se je hrup le še stopnjeval.

Na vhodu pa smo bili malo razočarani, saj se ni kaj dosti videlo – le skozi luknjice v plastični ograji se je dalo vsake toliko zagledati kak dirkalnik. Boljši pogled si je priboril Andraž, ki si je izboril prostor v krošnji bližnjega drevesa ;). Ko sem že skoraj obupal s slikanjem pa je do mene pristopil možakar (očitno sosed, saj je imel promocijsko karto za ogled dirke) in mi ponudil karte za ogled še zadnjih krogov. Ponujeno priliko sem takoj izkoristil za približanje pisti na kakšna 2 metra in slikanje, vendar zaščitna ograja, množica fotografov in predvsem hitrost formul ne omogoča glih kakšnih dobrih posnetkov. Vseeno pa je nekaj ratalo :P.

Ker avtobusi in tramvaji za turiste delajo samo do 16.ure, smo morali vso pot do hotela prehoditi. Vmes smo si privoščili še nekaj za pojest in šli v trgovino, v hotelu pa oprali cunje in se ne tako kmalu (ker je wifi v hotelu delal ekstremno počasi) odpravili spat.

 

 

 

 

 

17.dan – Hobart, Melbourne

*blog napisala Tina

Zjutraj smo spakirali, saj nas ta dan čakal let v Melbourne. Prtljago smo pustili na recepciji, nato pa smo se odpravili na znameniti Salamanca market, ki se odvija vsako soboto v Hobartu. Nameravali smo kupiti kaj za pojest in kakšen spominek, saj smo imeli let šele ob 17.30. Pričakovali smo dosti nižje cene, kot so pa v resnici bile. Glede na to, da je Sydney glavno mesto, ima cenejše reči kot Hobart. V bližini Salamance se je odvijal tudi zbor starodobnikov, tako da smo čas izkoristili za fotkanje z njimi. Privoščili smo si nekaj prigrizkov in po 2-urnem sprehajanju pristali v bližnjem parku na travi.

Pobrali smo robo v hotelu, počakali na naročen shuttle bus, ki nas je peljal naravnost do letališča in opravili check-in. Seveda ni šlo brez zapletov. Spet sem jo ušpičila Andražu, saj smo v nahrbtnik po pomoti dali še mojo kozmetično torbico v kateri so bile škarjice. Verjetno me ima zdej za hudobnico, ki ga hoče spraviti v zapor :P. No škarjice so mi vzeli in nas spustili naprej. Po pol urni zamudi leta, smo odleteli proti Melbournu. V tem mestu smo nastanjeni v Hotelu Discovery, ki je nekakšna meka za popotnike. V njem se najde vse, ljudi je ogromno, imamo wi-fi(ki nam občasno nagaja), nudijo nam brezplačen zajtrk in smo dokaj blizu centra. Po večernem tuširanju in nabavi v trgovini, smo se odpravili na praznovanje St. Patrick’s dneva v klet našega hotela. Po spiti pijački, nas je utrujenost premagala in smo jo pobrali proti sobi. Po partiji briškule sej je ta dan končal :D.

 

16.dan – Mount Wellington, Hobart

Strašljiv pogled prejšnjega dne se je v novem jutru spremenil v prav lepo, skoraj idilično postajališče na cca. 800m nadmorske višine, nas pa je predvsem zanimalo kaj nas čaka na vrhu gore, saj smo veliko pričakovali od lepega sončnega dne. Odločili smo se, da bomo z zajtrkom počakali do vrha, da nam bo zajtrk polepšal še lep pogled na mesto. O kako smo se zmotili J. Po par km ovinkov, smo prišli do vrha. Ne morem vam opisati kako močna je tukaj burja. Naš Britzo se je majal v vse smeri. Tako smo pojedli zajtrk kar v kamperju. Ko smo le zbrali pogum za ogled razglednih točk, nas je skoraj odneslo. Razgled je bil kljub temu zelo lep in ugotovili smo, da mesto Hobart le ni tako majhno kot ostala mesta na Tasmaniji. Po ne tako uspešnem slikanju (veter J) smo se počasi odpravili do našega nočnega počivališča, kjer smo počistili Britzkota, spakirali našo prtljago, se še pretegnili in nadaljevali pot v dolino. Ugotovili smo, da nam primanjkuje bencina, zato smo na Garminu poiskali najbližjo bencinsko. Garmin nam je pomagal tudi dobiti naš hotel (Brunswick), mene pa je mestna vožnja kar zmatrala. Andraž in Tadej sta vso prtljago znesla v hotel, jaz pa sem medtem čakala na avtobusnem postajališču. Nato pa sva se z Andražem zapeljala do letališča, kjer sva vrnila kamper, Tadej pa je medtem čuval našo robo in se dogovarjal glede naše sobe. Pri Britzu so ugotovili, da nam je kamenček načel sprednje okno, vendar pa zaradi popolnega kritja, nismo za to škodo odgovarjali. Vzela sva shuttle bus do hotela, kjer sva ugotovila, da je sprednji izgled hotela boljši kot sama notranjost. No važno, da je zastonj wi-fi :D. Po 2h sproščanja, smo se odpravili na petkov Fandango (nekakšna prireditev, kjer naj bi se predstavili domači vinarji), ki se odvija na Salamanca markets. Ko smo prišli do samega dogodka, smo ugotovili, da je to pač koncert, kjer prodajalo pijačo po zasoljenih cenah. O samih vinarjih ni  bilo ne duha ne sluha. Počasi nas je že najedala lakota, tako da smo se po par krogih, ustavili v restavraciji Barcelona. Cene so bile tudi tukaj kar visoke, še posebej pa je fantoma skočilo v oči, da ju je pol l piva iz špinje stalo kar slabih 10$ vsakega. Nad hrano se pa ne moremo pritoževati :D. Malo smo se še sprehodili po mestu, potem pa nas je pot odnesla nazaj proti hotelu. V hotelu smo se odločili pogledati še film The hunter, ki je bil sneman prav tukaj na Tasmaniji. Na žalost, pa je samo Andraž pogledal film do konca :D.

Opomba o včerajšnjem dnevu: Ko smo se odpravljali iz parka Mt.Field, me je ustavila policija in sem pihala :D.

Seveda 0,0 :D.

 

 

15.dan – Launceston, Mount Field NP

Zjutraj, po zajtrku, nas je v vedru presenetil »Redback« spider (http://en.wikipedia.org/wiki/Redback_spider), ki velja za najbolj strupenega pajka v Avstraliji. Na Tasmaniji naj bi jih ne bilo veliko, saj je na tem območju preveč mraz za njih. Tako da imamo res »srečo« da si je izbral obiskati ravno nas. Spet v dežju smo se odpravili do mesta Launceston, staroangleškega videza, vendar brez kakšnih tako pomembnih turističnih znamenitosti, da bi se jih splačalo obiskati kljub nalivu. Tako smo se le odpravili na ogled mesta v kamperju in se nato odpravili na dolgo pot proti jugu.

Obiskali smo nacionalni park Mount Field, si ogledali slapove Russel, se sprehodili med ogromnimi, skoraj 80m visokimi drevesi in opazovali (zasluga gre Andražu, ki jih je videl) majhne prebivalce tega območja, ki so kot nekakšna mešanica kengurujev in zajcev J. Aja, saj najbrž ni treba povedati da je ves čas padal dež, ne?

Prenočiti smo želeli nekje čim bližje Hobartu, da bi imeli naslednji dan manj poti. Parkirali smo na počivališču, nekje na pol poti na goro Wellington, ki se dviga 1250m nad Hobartom. Zaradi oblačnega vremena je bil vrh zavit v oblak, visoka drevesa okrog našega kamperja, s temnimi oblaki v ozadju pa tudi niso dajala preveč prijetnega videza. Smo pa bili od vožnje že tako utrujeni, da ni bilo nobenega problema zaspat.

14.dan – Bay of Fires do Tamar Valley

Budilka nas je že navsezgodaj prebudila za slikanje sončnega vzhoda ob obali. Sončni žarki pa so kar hitro začeli zavzemati bolj visok položaj, tako da naša fotografska dogodivščina ni trajala dolgo. V naravi med papagaji in še nekaterimi drugimi čudno oglašajočimi se ptiči smo pojedli zajtrk in se odpravili proti mestu Laucheston. V mestih ob »avtocesti« smo spraševali informacije glede poti, kje sploh je asfaltirana cesta med glavnimi mesti in nacionalnimi parki, vendar večinoma brez uspeha. Ko smo le ugotovili, da je glavna pot do nacionalnega parka, kamor smo nameravali iti, v bistvu makadamska avtocesta, smo se odločili ostati na severu države – v dolini Tamar.

preberi vse…

13.dan – Bay of Fires

Po zajtrku smo se odpravili na Bay of Fires (Zaliv Ognjev), ki je ime dobil po ognjih, ki so jih aborigini ob večerih kurili na dolgih peščenih plažah. Najprej smo se ustavili v mestecu, prej turistični vasi, Binalong Bay, ustavili pa smo se, da bi slikali zanimive kamne na obali, tam pa smo srečali tri (velike J) pelikane, malo preveč lene, da bi nam utekli in tudi preveč težke da bi kam daleč odleteli. Zato so bili odlična tarča za slikanje. Na žalost pa nismo bili pripravljeni na tako dolgo stanje na soncu, zato še zdaj čutimo rdeče posledice predolgega »pečenja« pod sončnimi žarki. Smo se pa zato na drugem delu mesta ohladili v precej mrzlem morju na peščeni plaži. Kopalcev na plažah ni več veliko, le vsake toliko se najde kak pogumnež (kot mi 😉 in se odpravi v vodo. Je pa sonce še vedno dovolj močno, da nas je ob prihodu iz vode hitro posušilo in ogrelo. Pot smo nadaljevali ob obali do naslednje vasice The Gardens in se ustavljali ob zalivčkih, namakali noge ter škljocali s fotoaparati. Na enem od zalivov nam je družbo delal igrivi zlati prinašalec (neznanega lastnika), ki se je veselo podil za nami in tekal po nizki vodi. Na enem od zalivov smo se namestili v zavetje dreves (med ostalimi kamperji, ki so tudi kampirali v zavetju tega zaliva) in tam tudi preživeli. Ta zaliv  smo izbrali zaradi čudovitega razgleda na rdečkasto prelivajoče skale in turkizno – modrega morja. V teh zalivih so urejena mesta za kampiranje, vendar brez vode in tušev in le s provizoričnimi kemičnimi wc-ji (boljše v naravi 😀 #Tina).

preberi vse…

12.dan – Freicinet NP

Zbudili smo se v ne preveč jasno jutro, zato smo bolj v miru pojedli zajtrk na prostem in oprali vso posodo v kamperju. Odpravili smo se do nacionalnega parka Freicinet (za vstop smo morali plačati 60 AUD, cca.50€ – vendar velja ta vstopnina za vse nacionalne parke na Tasmaniji).

Najznamenitejši zaliv v tem nacionalnem parku je Wineglass Bay, do tam pa smo morali več kot uro in pol hoditi po strmi kamniti poti navzdol. Najbrž ni potrebno veliko ugibati, kaj smo si predstavljali o naši poti nazaj. Ob prihodu na Wineglass Bay nas je na belem pesku najprej pozdravil majhen kenguru, ki pa je bil precej bolj plašen kot kenguruji na Pebbly beachu. Slikali smo še nekatere zaščitene ptiče, nekaj panoram, oblaki in veter pa so nam preprečevali kopanje v čudovitem morju, saj bi po prihodu iz njega zmrznili. Naš strah glede poti nazaj je bil odveč, saj smo strmino nazaj opravili kot pravi hribolazci J.

preberi vse…

11.dan – Hobart, EagleHawk Neck, Port Arthur

Zjutraj smo morali zgodaj vstati, da so nas s hotelskim avtobusom odpeljali do letališča, kjer smo prevzeli naš prvi kamper (kampervan). Vso našo robo smo nekako nabasali v ne preveč veliko vozilo, ga še malo dodatno obremenili z obiskom supermarketa in naložitvijo robe za cel teden in se odpravili proti morju. Na poti smo si privoščili še kosilo na prostem, na prvi načrtovani destinaciji pa smo bili kar malo razočarani. V kraju Eaglehawk Neck, kjer z nasipom začenja velik polotok, se nahaja Tesselated Pavement, kamnite plošče, ki jih je narava oblikovala v pravilne pravokotne oblike. Vendar slika v realnosti še zdaleč ne dosega slike, ki nas je pritegnila, da smo se odločili obiskati ta kraj. Pot smo nadaljevali do Port Arthurja, nekdanjega zapora, v katerem so bili zaprti najhujši kaznjenci (za Tasmance najbrž podobnega pomena kot Alkatraz za Američane). Vendar se nam za ogled na pol porušene stavbe ni zdelo vredno dati 35AUD na osebo (cca. 30€), zato smo brez načrtovanih ogledov krenili proti nacionalnemu parku Freicinet, v mesto Coles Bay, kjer smo po 370 km vožnje prespali na parkirišču tik ob morju.

preberi vse…

10.dan – Nowra, nesreča in Tasmanija

Zaradi popoldanskega leta smo se zjutraj zbudili bolj zgodaj in se odpravili na zajtrk v motelu. Iz istega razloga smo tudi spakirali kovčke, saj smo morali pred letom »nevarne« predmete pospraviti v potovalko.

Odločili smo se da bomo ubrali pot po Great Pacific Drive. Na jugu, od koder smo se vračali proti Sydneyu na sever, je bencin precej dražji. Ravno ko smo natankali in smo se želeli ponovno vključiti na avtocesto, smo na nevarnem križišču trčili v s strani vozeče vozilo. Trčili smo z levim sprednjim delom vozila, tako da se moja vrata niso hotela več odpreti. Avto ni bil več vozen, mi in ostali udeleženci prometne nesreče pa smo bili vredu, razen nekaj ureznin zaradi varnostnih blazin, ki so jih utrpeli v drugem avtu. Nam pa se airbag sploh ni odprl. Gasilci in vlečna služba so prišli dokaj hitro, na policijo pa smo čakali več kot uro. S policisti smo morali izpolniti poročilo o nesreči in si izmenjati kontaktne informacije. Policisti so nam ponudili prevoz do avtobusne postaje (vlaki namreč lih danes niso delali :S), kar smo s pridom tudi izkoristili, in nam uredili celoten prevoz do letališča (1 avtobus in 2 vlaka).  Nadvse presenečeni smo bili nad njihovo prijaznostjo, kot tudi nad prijaznostjo vseh, ki so zvedeli, da smo bili vključeni v nesrečo in da se nam mudi na let na Tasmanijo. Še zdaj ne moremo verjeti, da nas je po policijskem naročilu, čakal vlak v Wollonglongu, ki nas je popeljal proti Sydneyju.

preberi vse…

9.dan – Pebbly Beach (kenguruji), Great Pacific Drive

Po  jutranjem pakiranju, smo ugotovili, da na recepciji v Kiami ni žive duše, tako da smo ključe od sobe pustili kar v kaslcu na recepciji. Po tem, ko smo ugotovili, da se v Avstraliji briošov ne kupuje (2,20$ na brioš), smo se odpravili pogledat še kamnite bloke, ki jih je izdolbla voda, ki so še ena znamenitost Kiame.

Nato smo se podali proti Kangaroo valley. Danes sem bila jaz na vrsti za vožnjo in kljub strahu, mislim da sem se odrezala kar dobro. Razen občasnega prižiga brisalcev namesto smerokazov in žlajfanja z levo nogo, sem se kar hitro navadila voziti na kontra strani. Potem ko smo prevozili dolgo in ovinkasto cesto, se nam je odprl pogled na dolino, ki naj bi bila najlepša v Avstraliji. Za nas ni bila nič posebnega, saj jo naša dolina Trente daleč prekosi, zato smo se kaj kmalu odločili, da se raje obrnemo in gremo več kot 100km južneje na Pebbly  Beach.

preberi vse…