18.dan – Melbourne

Po hotelskem zajtrku smo se le preko ulice odpravili na največjo tržnico v Avstraliji, Queen Victoria Market. Že pogled na nešteto kolon stojnic kar prepričljivo kaže, da je dejstvo resnično. Na tržnici se najde veliko hrane (fast food, zelenjave, glede na mapo pa tudi vseh drugih vrst hrane, a nam do tistega predela tržnice sploh ni uspelo priti). Najbolj zanimivi so bili prodajalci zelenjave, ki so proti koncu delovnega časa tržnice s skoraj neverjetnim kričanjem privabljali kupce, kako poceni razprodajajo svojo zalogo. Sicer je bila cena res tudi primerna taki reklami – naša cca. 2kg breskev smo dobili za samo 1AUD, kar je glede na razmere ki smo jih opisali že v prejšnjih objavah zelooo poceni. Poleg hrane pa je na trgu tudi ogromno oblačil, tehnične opreme, izdelkov iz lesa, spominkov….no in pač še vsega kar si lahko zamislite.

V tem ogromnem labirintu smo se zamudili toliko časa, da smo le za las ujeli zadnji brezplačni avtobus za turiste, ki je peljal do Royal Botanic Gardena, ki je bil najbližja postaja Albert parku, v katerem se je na ta dan odvijala uvodna dirka Formule 1. Po 40-minutni sightseeing vožnji po mestu smo le prispeli do želene točke in v bližini že zaslišali hrup, ki so ga povzročali motorji dirkalnikov in škripanje gum – z vsakim korakom pa se je hrup le še stopnjeval.

Na vhodu pa smo bili malo razočarani, saj se ni kaj dosti videlo – le skozi luknjice v plastični ograji se je dalo vsake toliko zagledati kak dirkalnik. Boljši pogled si je priboril Andraž, ki si je izboril prostor v krošnji bližnjega drevesa ;). Ko sem že skoraj obupal s slikanjem pa je do mene pristopil možakar (očitno sosed, saj je imel promocijsko karto za ogled dirke) in mi ponudil karte za ogled še zadnjih krogov. Ponujeno priliko sem takoj izkoristil za približanje pisti na kakšna 2 metra in slikanje, vendar zaščitna ograja, množica fotografov in predvsem hitrost formul ne omogoča glih kakšnih dobrih posnetkov. Vseeno pa je nekaj ratalo :P.

Ker avtobusi in tramvaji za turiste delajo samo do 16.ure, smo morali vso pot do hotela prehoditi. Vmes smo si privoščili še nekaj za pojest in šli v trgovino, v hotelu pa oprali cunje in se ne tako kmalu (ker je wifi v hotelu delal ekstremno počasi) odpravili spat.