Zbudili smo se v ne preveč jasno jutro, zato smo bolj v miru pojedli zajtrk na prostem in oprali vso posodo v kamperju. Odpravili smo se do nacionalnega parka Freicinet (za vstop smo morali plačati 60 AUD, cca.50€ – vendar velja ta vstopnina za vse nacionalne parke na Tasmaniji).
Najznamenitejši zaliv v tem nacionalnem parku je Wineglass Bay, do tam pa smo morali več kot uro in pol hoditi po strmi kamniti poti navzdol. Najbrž ni potrebno veliko ugibati, kaj smo si predstavljali o naši poti nazaj. Ob prihodu na Wineglass Bay nas je na belem pesku najprej pozdravil majhen kenguru, ki pa je bil precej bolj plašen kot kenguruji na Pebbly beachu. Slikali smo še nekatere zaščitene ptiče, nekaj panoram, oblaki in veter pa so nam preprečevali kopanje v čudovitem morju, saj bi po prihodu iz njega zmrznili. Naš strah glede poti nazaj je bil odveč, saj smo strmino nazaj opravili kot pravi hribolazci J.
S kamperjem smo nato pohiteli na sever Tasmanije, do mesta St. Helens, kjer smo se nastanili v kampu (47$ za priključitev kamperja na elektriko!), smo pa vsaj lahko napolnili baterije našim fotoaparatom, se stuširali, skuhali pašto in oprali cunje. Škoda le, da nas skoraj celo našo pot spremlja visoka vlažnost, tako da moramo cunje po 2 dni sušiti v kamperju.
Po slikah sodeč vam je lepo in uživate. Le na zadnji sliki Andraž si nekam zamišljen. Verjetno pogrešaš sesanje, lopatanje, obrezovanje in kuhanje. Matic se jezi 100 na uro, ker mora vse delati sam. Pravi, da mu boš vse preplačal.
Ooo,kengurujčki! 🙂
Danes ima Danilo roj. dan in mi povedal kje vas lahko najdem.Sem vesel da ima Danilo s Katjo take otroke,ki se znajo zabavati,uživati in med tem ne pozabijo na starše.Imejte se lepo še naprej.Joško.
Joško, hvala.
#Andraž