Zjutraj smo morali zgodaj vstati, da so nas s hotelskim avtobusom odpeljali do letališča, kjer smo prevzeli naš prvi kamper (kampervan). Vso našo robo smo nekako nabasali v ne preveč veliko vozilo, ga še malo dodatno obremenili z obiskom supermarketa in naložitvijo robe za cel teden in se odpravili proti morju. Na poti smo si privoščili še kosilo na prostem, na prvi načrtovani destinaciji pa smo bili kar malo razočarani. V kraju Eaglehawk Neck, kjer z nasipom začenja velik polotok, se nahaja Tesselated Pavement, kamnite plošče, ki jih je narava oblikovala v pravilne pravokotne oblike. Vendar slika v realnosti še zdaleč ne dosega slike, ki nas je pritegnila, da smo se odločili obiskati ta kraj. Pot smo nadaljevali do Port Arthurja, nekdanjega zapora, v katerem so bili zaprti najhujši kaznjenci (za Tasmance najbrž podobnega pomena kot Alkatraz za Američane). Vendar se nam za ogled na pol porušene stavbe ni zdelo vredno dati 35AUD na osebo (cca. 30€), zato smo brez načrtovanih ogledov krenili proti nacionalnemu parku Freicinet, v mesto Coles Bay, kjer smo po 370 km vožnje prespali na parkirišču tik ob morju.
Ta dan sem tudi prvi dan lahko vozil po levi (za avto se bil premlad, kamper/kombi pa sedaj lahko vozim J). Sprememba pasa res ni tak bavbav, potrebno je le biti bolj previden in precej bolj mislit na križiščih. Za voznika je še posebej dobrodošlo, da je pred vsakim ovinkom tabla, kjer je napisana maksimalna priporočena hitrost in iz tega se da kar lepo ugotoviti kakšen ovinek je pred tabo. Nekaj povsem drugega pa je mnenje glede cest na Tasmaniji. Tasmanian Highway, nekakšna hitra cesta/avtocesta, je namreč v našem pogledu ena navadna reginalna cesta, vsa v luknjah in poflikana, ponekod tudi brez črte na sredini, veliko teh »avtocest« pa je tudi neasfaltiranih, kamor pa s kamperjem ne moremo iti. Poleg tega pa je na cesti ogromno povoženih živali. Kenguruji, veverice, ptiči, miši, nekakšni polhi,…skoraj vsakih 500-1000m smo naleteli na eno od teh, cestne službe pa jih očitno sploh ne odstranjujejo s cest. Na žalost je tako na cestah največ povoženih kengurujev, tako da smo jih do sedaj videli že veliko več mrtvih na cestah kot v živo.
Naš kamper pa je Britz Voyager (http://www.britz.com.au/australia-campervan-hire). Sicer kamper za 4 osebe, ampak v treh smo komaj stlačili vso našo robo noter, zgornja postelja pa verjetno tudi ne bi prenesla več kot ene osebe. Na luksuz WC-ja in tuša v kamperju pa bomo morali še počakati do puščave, do takrat pa bomo iskali javne WC-je in tuše po kampih.
Bravo Tina. Vidim, da obvladaš kamper in vožnjo po levi prav tako. Kaj kranjska je bila za večerjo?
Ena klobasa vam ostaja, lahko pošljete Jerneju,bo vesel.
<Ali pa Maticu,samo mora prit pred 18 uro. 😉
Ne, sej jih nismo kupli 🙂 Samo slikali zaradi imen…