Avstralija.si

Naslednji dan zjutraj nas je Milanova hčerka Cat odpeljala v center mesta Adelaide. Mesto deluje ogromno, vendar zavzema takšno površino predvsem zato, ker vsi živijo v hišah, večina od njih ima zraven še park/vrt, zato zgleda da v mestu živi veliko več ljudi kot jih dejansko je. Obiskali smo Centralno tržnico, kjer smo si ogledali pridelke lokalnih pridelovalcev (sadje, zelenjavo, sire, mesne izdelke, spominke,…). Še posebej nam je v oči padla mesnica, kjer so prodajali le kengurujevo meso. Vendar le meso velikih, rdečih kengurujev in ne takšnih majhnih, kot smo jih do sedaj srečevali mi. Iz njih delajo tako čevapčiče, mesne kroglice, šalame, zrezke… J Večina »sladkega« dela tržnice pa je že popolnoma pripravljena na veliko noč s čokoladnimi jajčki, saj so avstralci precej religiozen narod in je zanje velika noč kar pomemben praznik. Po tržnici smo se odpravili do dolge peščene plaže, vendar ljudi ni bilo veliko, saj nismo v višku sezone (pravzaprav se oni že pripravljalo na zimo, saj je zunaj le še dobrih 26, 27°C ;). Smo pa zaradi tega imeli privilegij, da smo se lahko z avtom zapeljali na plažo, skoraj do morja.

Po kopanju in snorkljanju smo se spet odpravili do Milana, ki je tačas pripravil BBQ večer, kjer smo spoznali še njegovo drugo hčer Patty z družino. Sedaj pa aktivno pakiramo za jutrišnji let v Alice Springs in se hkrati pripravljamo tudi na spanje. Lahko noč!

Zjutraj smo se odpravili iz kampa v Millicentu na dolgo pot proti našemu cilju, mestu Adelaide. Ustavljali smo se v obalnih mestecih (Southbank, Robe, Kingston) in izvedeli, da je obalni nacionalni park prav v dneh našega prehoda zaprt zaradi iztrebljanja črvov (oziroma nekih podobnih škodljivcev). Tako je naš dan minil precej dolgočasno, brez ustavljanja in skoraj cel dan smo prebili le po dolgih ravnih cestah. Na približno 200 km dolgi cesti, brez mest, vasi in bencinskih črpalk smo ostali do poznih popoldanskih ur, nato pa se v bližini našega cilja nastanili v mestecu Strathalbyn, v idiličnem mestnem parku. V parku je tudi zelo lepo urejen BBQ area (prostor za pečenje na prostem). V Avstraliji smo naleteli že na polno takšnih javnih/državnih prostorov za peko na prostem (večina izmed njih deluje na elektriko, nekateri pa tudi na plin in drva – uporaba je brezplačna, za urejanje in čiščenje teh prostorov pa skrbijo javni delavci). Mestece je urejeno v zanimivem slogu: nekatere hiše so zgrajene in obnovljene v starem viktorijanskem slogu, novejše, predvsem pa trgovine so pa točno takšne, kot bi jih pričakoval na ameriškem divjem zahodu.

Po čiščenju kamperja smo se naslednji dan odpravili do naše končne destinacije. Vmes smo se ustavili še v vasi McLaren Vale, ki slovi kot najboljša pridelovalka avstralskega vina Shiraz (ena izmed najbolj znanih avstralskih sort vina). Po prihodu v Adelaide smo poiskali hišo našega gostitelja, Milana Bogatca, ki živi na pobočju hriba, blizu morja in s čudovitim razgledom na Adelaide in peščeno plažo ob morju. Odpeljali smo se do centra mesta, kjer smo vrnili kamper, ob prihodu nazaj pa smo se veselo odpravili do plaže na naše (šele drugo!) kopanje v Avstraliji. V Adelaide je prijetnih 27-28°C, zato se je en tufo v morje prav prilegel. Po prihodu nazaj nam je Milan pripravil slastno večerjo, na katero je prišla tudi njegova hči Cat s svojima hčerama. Po dobrem tednu dni smo se končno odpravili spat v pravo posteljo ;).

* Dodan tudi nov video na blogu za 22.dan! 🙂

Po jutranjem bujenju sredi gozda smo pot nadaljevali v Portland, prvo naselbino evropejcev v Viktoriji (državi, ki pokriva območje jugovzhodne Avstralije). V okolici smo si ogledali še blowhole (kjer skozi luknjo na obali šprica voda, ko ob obalo trčijo valovi). Skoraj neverjetno, ampak ravno danes so se po skoraj tednu dni umirili orkanski oceanski valovi in tako tudi te znamenitosti nismo mogli videti v akciji. Pot smo nadaljevali do Nelsona, zadnje vasi v Viktoriji, vendar pa predvidenega kopanja zaradi mrzlega morja in zraka ni bilo, kljub lepi in dolgi peščeni plaži. Nekaj kilometrov naprej smo prečkali mejo med zvezno državo Viktorijo in zvezno državo South Australia (Južna Avstralija). Na meji je potrebno v posebne namenske kontejnerje odvreči vse sveže sadje in zelenjavo, saj se zaradi karantene in bojazni, da se prenesejo kakšne bolezni, ne sme vnašati teh živil med zveznimi državami v Avstraliji. Poleg tega smo na meji tudi zamenjali časovni pas (za pol ure nazaj) – kar je vsak od nas doživel prvič, da smo časovni pas menjali na potovanju po cesti. Naša prva naloga je bila najti turistični center, saj ti ne nudijo informacij o nastanitvah v drugih zveznih državah, temveč le o svojih. Tako so nas usmerili na pot po obali in bili zadovoljni že s prvim kampom v  kraju Millicent. Pojedli smo pašto, napisali blog in se počasi odpravili spat.

Zgodaj zjutro, smo se kljub deževnemu dnevu odpravili v Otway Fly (to je jeklena konstrukcija, ki se nahaja okoli 60m nad tlemi in se po njej hodi med krošnjami dreves), saj smo že prejšnji dan kupili vstopnice. Kaj kmalu smo ugotovili, da nas bo malo v parku, saj sta bili poleg nas na parkirišču samo še dve vozili. Ogled parka ni voden, tako da smo dobili samo pisna navodila in zemljevid za ogled. Celoten ogled traja dobro urco, a nam je pot vzela malo več časa zaradi dežja in fotografiranja. Že na začetku poti nas je znak opozoril na možno srečanje s kačami, tako da sem se »pogumno« skrila za fante in smo nadaljevali pot proti zaraščeni notranjosti gozda. Kar naenkrat smo nad sabo zagledali ogromnega pitona, ki pa je bil na mojo srečo le replika pra-historičnega pitona. Po zabavni  urci in pol sprehajanja, smo se vrnili do kamperja. Po poti smo se ustavili še v bližnji vasici, da smo poklicali na Britz v zvezi s predrto gumo in se posladkali s 3 muffini v bližnji trgovini. Potem smo po ovinkasti poti odšli proti znamenitosti 12 Apostolov. Kot zanimivost: Apostolov ni 12, ampak jih je lahko iz zraka videti samo 11, s kopnega pa okoli 7. Zaradi slabega vremena, nam je bil pogled nanje malo pokvarjen, ampak smo vseeno posneli kar veliko slikc. Naslednja destinacija je bil Loch Ard Gorge, kjer se je vreme izboljšalo in smo se lahko slekli v kratke rokave. Zaradi stiske s časom smo se odpravili proti Port Campbel-u, kjer smo pri mehaniku zaflikali gumo in se nastanili v tamkajšnjem kampu. Ker je free wifi v Avstraliji zelo počasen, ne vemo ali nam bo uspelo naložiti vse slikce.

Zjutraj smo se zbudili v deževno/sončno/oblačno/jasno jutro. Preko celega dne se je namreč izmenjevalo jasno in oblačno – sončno in deževno vreme. Po jutranjem sprehodu po mestu in zajtrku smo se stuširali v bližnjem kampu, nato pa odpravili do polotoka Cape Otway. Zaradi previsoke vstopnine nismo obiskali tamkajšnjega svetilnika, smo pa zato več časa porabili za slikanje koal. Med tem nas je parkrat ulovila nevihta in nas pregnala v kamper, ob vsakem naslednjem obisku dreves pa so bil koale vedno manj fotogenične, saj so bile vse premočene. Njih pa nevihte očitno niso preveč motile, saj jih je večina nepremično spala, nekatere so si privoščile kakšen evkaliptosov listek, le redke izmed njih pa smo tudi videli v gibanju. Zaradi skoraj celodnevnega spanja tudi ni čudno, da so zelo samotarske živali in ne živijo v skupinah.

Pozno popoldan smo se odpravili proti naši naslednji destinaciji, Otway Treetop Walk, kjer smo nameravali prespati v bližini in ta park obiskati naslednji dan zjutraj. Na bližnji poti pa smo zapeljali na 5-6cm velik cvek, ki nam je prepiškal gumo – tako da smo se morali v mraku ukvarjati še z menjavo gume. Kot je že v navadi – ni potrebno posebej omenjati da je med tem ves čas lilo. Vseeno nam je kar kmalu uspelo najti parkirišče z wc-ji, kjer smo preživeli noč.

* – Na blogu za 18.dan smo objavili nov videoposnetek prodajalca na tržnici v Melbournu 🙂

Uffa kakšna noč :S. Kmalu potem ko smo se odpravili spat je začel pihati močan veter, tako da do 3:00 nihče ni mogel zaspati (razn Andraž :P). Zato smo se sredi noči odločili, da zamenjamo lokacijo in si poiščemo mirnejše zavetje. Parkirali smo na parkirišču pod golf igriščem. Zaradi naporne noči, smo s spanjem potegnili do 10 ure. Kot je napovedal Andraž, zgleda da bo res padal dež, še ko bomo v puščavi L. Iz tega lahko ugotovite, da je spet deževalo, a se je na srečo do 13 razjasnilo. Ob obali smo se odpeljali proti mestu Torquay in med potjo slikali na razglednih točkah, opazovali surfarje in kitesurfarje in v Torquayu obiskali visitor center. Pozanimali s mo se o kampih,kjer bomo v naslednjih dneh prenočevali. Po poti do mesta Anglesea, smo se ustavili še na znameniti plaži Bells Beach in na Point Addisu, ki sta zelo popularni med surfarji in snorkljarji.  Na videz nista bili kaj preveč privlačni, saj se na obali nahaja velika količina čudnih alg (merd de la mer kot smo jo mi poimenovali – več v slikah). Jaz sem z teleobjektivom poskušala ujeti surferje, vendar so nas mraz in valovi kmalu pregnali v kamp Anglesea Family Caravan Park. Še pred nastanitvijo smo obiskali še bližnje golf igrišče, ki je znano po kangurujih. Ta skupinica je bila bolj plašna kot tista, ki smo jo videli na Pebbly Beachu. Pred kuhanjem večerje smo šli še na hitro namakanje v bazen, ki je bil hladnejši kot smo mislili. Z večerjo smo si nrdili posebne klobase, ki smo jih kupli prejšnji dan, z okusi: chilly-med, provansalska zelišča in posušen paradižnik-bazilika. Zdaj nas čaka pa še urejanje bloga in nalaganje fotografij :).

Po samo 6-urnem spancu in bolj bogem zajtrku smo  se odjavili iz hostla in se z metrojem odpravili proti Britzovi poslovalnici, kjer nas je čakal naš drugi kamper. Na žalost smo se z metrojem zgubili, saj je ta kar med vožnjo spremenil smer. Po skoraj 2-urni zamudi smo le prišli do Britza, kjer smo opravili klasične postopke najema. Tokrat se je za vožnjo javil Andraž. Pot nas je vodila do velikega šoping centra v Chadstonu. Obetali smo si nakup spominkov, špeže in mogoče česa za dušo. Andraž se je javil, da bo spal v kamperju in ga »čuval«, tako da sva se s Tadejem sama odpravila v ta labirint trgovin. Večina trgovin je z oblekami in obutvijo priznanih (beri: dragih) blagovnih znamk, tako da sva le preletela izložbe. Najbolj naju je presenetila obiskanost Apple trgovine v kateri je bilo zaposlenih okoli 20 ljudi, ljudje so pa kupovali tudi po več novih iPadov. Ker sva ugotovila, da ni nobene posebne akcije, si ga seveda nisva privoščila :P. Največ časa sva se zadržala v trgovinah s prehrano in zapravila kar lepe šoldke, da bomo imela za nekaj dni mir z nakupi. Po dolgem tuhtanju smo se odločili, da ne bomo šli do Wilsons Promontoryja, ampak kar direktno proti Great Ocean Road. Še zadnjič smo šli skozi Melbourne, peljali smo se tudi po stezi, kjer se je odvijal Grand Prix in po neuspešnem iskanju turističnih informacij krenili proti Burough Heads, kjer smo tudi prespali. Na tem kraju smo slikali še sončni zahod s surferji in bili žalostni, ker je bilo premrzlo, da bi se tudi sami namakali v kristalnemu morju. Po mesni večerji (klobasce) in partiji remija smo se odpravili spat. Na žalost pa je bilo spanja manj, kot smo mislili. Več v naslednjem blogu…

Po zajtrku smo se odpravili proti centru, kjer smo obiskali informacijski center, da bi se pozanimali o zanimivostih, ki se nahajajo okoli. Ta visitor center ima zelo lepo urejeno čakalno vrsto, saj si vsak, ko pride, vzame listek s številko in tako ne prihaja do zmed. V teh informacijskih centrih v Avstraliji delajo baje samo upokojenci in to prostovoljno. Pohvale vredno. Po ogledu Federation Squera smo se odpravili proti kitajski četrti. Vstop v to četrt je skozi kitajska »vrata« (obok), na ulici pa se buhotijo razne kitajske, vietnamske, korejske,… restavracije. Po ogledu nekakšnega šoping centra, so nam začeli želodčki razgrajati in smo se odločili obiskati restavracijo v tem objektu. Imeli so zelo zanimiv način naročanja hrane in pijače, saj si želeno naročil kar preko touchscreen ekrančka, ki je bil pri vsaki mizi. Andraž je naročil pekoče rezance z morskimi sadeži in mesom, Tadej pečene rezance s podobno kombinacijo, jaz pa piščanca in zelenjavo z rižem. Z izbiro smo bili vsi zadovoljni. Pot smo nadaljevali nazaj proti centru, saj smo bili ob 17 zmenjeni s Tadejevo sošolko Tino iz srednje šole, ki opravlja prakso v Melbournu. Na postaji, kjer smo bili zmenjeni z njo, smo opazili mularijo, ki je bila res posebna (več v slikcah,ker ne znam opisati). Tina nam je povedala, da v Avstraliji praksa za tuje študente ni plačana, tako da si najbolj pomagajo z raznimi štipendijami ali pa prišparanim denarjem. Ponudila nam je, da se s tramvajem odpeljemo do St.Kilde, kjer se lahko vsak večer opazuje pingvinčke, ki prihajajo iz lova domov. Pred večerom smo si privoščili tudi sladoled in se počasi odpravili do pomola za opazovanje. Na žalost (pač nas spremlja blaga nesreča) ravno ta dan ni bilo toliko pingvinčkov kot ponavadi, 2-3 pa smo le na daleč videli. Počasi smo se s tramvajem odpravili nazaj do centra Melbourna, se poslovili od simpatične Tine in nadaljevali pot do našega hostla. Čakalo nas je namreč še pospravljanje, saj smo bili zadnji dan v tem hostlu.