Po jutranjem pakiranju, smo ugotovili, da na recepciji v Kiami ni žive duše, tako da smo ključe od sobe pustili kar v kaslcu na recepciji. Po tem, ko smo ugotovili, da se v Avstraliji briošov ne kupuje (2,20$ na brioš), smo se odpravili pogledat še kamnite bloke, ki jih je izdolbla voda, ki so še ena znamenitost Kiame.
Nato smo se podali proti Kangaroo valley. Danes sem bila jaz na vrsti za vožnjo in kljub strahu, mislim da sem se odrezala kar dobro. Razen občasnega prižiga brisalcev namesto smerokazov in žlajfanja z levo nogo, sem se kar hitro navadila voziti na kontra strani. Potem ko smo prevozili dolgo in ovinkasto cesto, se nam je odprl pogled na dolino, ki naj bi bila najlepša v Avstraliji. Za nas ni bila nič posebnega, saj jo naša dolina Trente daleč prekosi, zato smo se kaj kmalu odločili, da se raje obrnemo in gremo več kot 100km južneje na Pebbly Beach.
Pebbly Beach je znan po tem, da so tam naseljeni Sivi kenguruji, ki se jih lahko boža. Ko smo prispeli na cilj, so se nam ustnice navihale, oči orosile in vsi navdušeni smo zagledali te prosto živeče skakače :D. V hipu smo pozabili ves dež, ki smo ga v Avstraliji doživeli. Na travi smo namreč videli 3 kengurujčke, ki so mirno ležali in se niso prestrašili, ko smo se zvedavo približali. Takoj smo opazili velikost njihovih krempljov in fanta sta jih prva pobožala, jaz sem pa z varne razdalje slikala. Tadejeva prva opazka je bila, da so zelo mehki in glede na njihovo mirnost sem tudi sama počohala najmanjšega. To so zelo mirne živalce, ki večino časa žvečijo travo in se praskajo. Odpravili smo se pogledat tudi proti obali in takoj smo daleč na levi strani zagledali črno liso, ko pa so prišli bližje smo ugotovili, da je to varan. Grde črne barve, v posušeni koži in z neoblično glavo je ležal v pesku. Ker nismo vedeli ali je hiter, sem vzela za slikanje tele objektiv in ga posnela od daleč. Na srečo je na tej obali malo ljudi, tako da smo si vzeli čas za slikanje, počivanje, uživanje in se udomačili med večjo družinico kengurujčkov.
Od njih se je bilo res težko posloviti, vendar nas je spet pregnal dež in tudi pozna ura, saj smo imeli do prvega kraja, kjer bi lahko našli prenočitev , še dolgo pot. Poskusili smo najprej v Husskinsonu, kjer smo po 8 nastanitvah obupali (ali so bile zasedene ali pa drage), nato smo se odpravili v Nowro, kjer smo tudi iskali prenočišče in smo ga po nekaj poskusih tudi najdli. Budget room v motelu, ki nam je nudil tudi zajtrk, nas je stal 115$. Odpravili smo se še v trgovino in na večerjo v bližnji bistro. Na žalost interneta ni bilo, tako da se blog piše danes :).
To pa je res lepo doživetje.
Tadej, Baja je prav ljubosumna na kenguruja. Škoda, da uni na videu ni kaj skakal, se je pa dobro praskal:)
Ja sej ji bom prnesu enga domov da bo mela za dirkat z njim :P…..bomo dodali še kšnega k skače, samo ta familja kengurujov je bla bolj lena in se jim ni dalo dosti.
Heh, ma obrača ušesa… :)) Lepe slikce! Uživajte še naprej!
Ja, vsi skupaj s kengurujčki ste prav srčkani.
no to je pa pomoje eden najlepsih trenutkov.. kenguruji so res zakon 🙂 prneste enga sabo 😛 🙂
ooo ma ku so zlati….:D tadej vidim, da sta se s kengurujem ujela:P zgleda zelo simpatičn ta kenguru…pa še rad pozira:D 😀
drgač pa super slikce….UŽIVITEE…