Arhiv »Dnevni zapisi «

39.dan – Najdaljši dan: Darwin in let v Cairns

Zjutraj smo se v motelu zbudili že zgodaj, saj nas je čakala še priprava potovalk za let iz Darwina v Cairns. Pojedli smo zajtrk in velikonočnega čokoladnega zajčka, z muko spravili vso našo robo v potovalke ter jih pustili na recepciji, sami pa se v vročem in soparnem dopoldnevu odpravili po ulicah Darwina, iskat znamenitosti in redke odprte trgovinice na Veliko noč. Že po obisku prvih par trgovin pa se nam je še potrdila ugotovitev, da je v Darwinu vse drago. Taksist nam je namreč že včeraj povedal, da so stanovanja in življenje v Darwinu dražje kot v drugih avstralskih mestih, npr. Sydneyu, Melbournu,… Tudi sami pa smo se pri hrani in spominkih prepričali, da je to še kako res. Tako smo brez zapravljanja prehodili glavne ulice v mestu ter se v popoldanskih urah vrnili do hotela, kjer so nam pustili, da smo nekaj najbolj vročih ur dneva preživeli na ležalnikih ob bazenu. Po mestu smo spet opazili veliko spominskih obeležij padlim v 2. svetovni vojni. Ista enota japonske flote, kot je napadla Pearl Harbour, je 19.2.1942 napadla tudi mesto Darwin, ki je s 64 bombnimi napadi najbolj bombardirano mesto na svetu v 2. svetovni vojni. Gleda na oddaljenost in odmaknjenost Avstralije so takšni zgodovinski podatki malo presenetljivi, Avstralcem pa spomin na padle pomeni zelo veliko (saj je sredi puščave veliko več spomenikov padlim herojem v 1. in 2. svetovni vojni kot pa črpalk in ostalih znakov življenja.

Pred odhodom na letališče smo se spet podali v center mesta nekaj pojest in se ustavili tudi na glavni peš coni, kjer mesto Darwin nudi brezplačen brezžični internetni dostop (kar je skoraj čudež v Avstraliji, saj tega sredi mest do zdaj še nismo doživeli ;). V hotelu so nam naročili malo večji taksi, da smo lahko spravili vso našo prtljago noter in se približno ob devetih zvečer »nastanili« na letaliških kavčih, kjer bomo gostovali do jutra. Naš let v Cairns je napovedan za 6:20, ker pa je letališče mednarodno, moramo check-in opraviti prej kot na drugih letališčih do sedaj, od koder se leti le na notranjih destinacijah. Srečo smo imeli, da smo dobili prostor zraven vtikača, tako da smo si lahko ogledali par delov serij, nato pa je našo Tino premagal spanec (glej v galeriji :), mi pa smo varvali naše potovalke na nepričakovano prometnem letališču sredi noči.

38.dan – Darwin

Zaradi hude vlage in vročine smo slabo spali, poleg tega pa so nas zjutraj zbudili še maratonci, ki so imeli štart ravno pred našim kamperjem. Pojedli smo zajtrk, spakirali robo s kamperja in ga počistili, nato pa se odpravili na Parap Market. Parap Market velja za enega »must see« marketov v Avstraliji, vendar se lahko skrije pred Melbournskim. Na tej tržnici je poudarek predvsem na hrani, ne glede na to pa je market precej manjši kot smo pričakovali. Edino prednost je predstavljala priložnost slikati aborigine, ki na tržnici igrajo razne inštrumente ali pa slikajo. Pot nas je vodila še do centra mesta, kjer smo v info centru pridobili nekaj (neresničnih) informacij. Namreč zaradi Velike noči je večina stvari v Darwinu zaprtih. Nato smo se nastanili v hotelu, ki se nahaja v centru mesta. Fanta sta šla vrniti kamper, jaz pa sem medtem skrbela za naš blog. Po krajšem počitku, smo se odpravili do Darwin Harbour, kjer naj bi se nahajale restavracije s krokodiljim in kengurujevim mesom. Presenečeni smo bili, da se na tem delu nahajajo same kitajske restavracije s hitro prehrano, ki pa strežejo tudi lokalne specialitete kot sta kenguru in krokodil. Poskusili smo tudi kamelje in bivolje meso, naša mnenja o okusih pa so različna. Vsi smo se strinjali, da je krokodilje najbolj pusto. Potem nas je pot vodila skozi turistični del mesta, srečo pa smo preizkusili tudi v oddaljenem kazinoju. S prisluženimi dolarčki smo si plačali taksi nazaj do hotela.

37.dan – Kakadu – Darwin

Po pestri noči – v sanjah so me namreč lovili krokodili J – smo nadaljevali z našo potjo po Kakaduju. Ustavili smo se v aboriginskem kulturnem centru, kjer smo izvedeli veliko o njihovi kulturi. Zanimivo je predvsem to, da imajo pri njih ljudje in stvari duhovni pomen. Vse njihove naravne znamenitosti so svete: po njihovi kulturi so namreč nastale z vpletenostjo duhov. Ogledali smo si tudi Nourlangie, nahajališče ene izmed najbolje ohranjenih aboriginskih poslikav na kamnih. Nekatere poslikave so stare tudi nekaj 1000 let (več v galeriji). Pot okoli teh poslikav je dolga le 1.5km, vendar nam je zaradi vlage in opoldanskega sonca vzela sapo. Ustavili smo se tudi v Jabiru, ki je edino »mesto« v Kakaduju in po poti proti Darwinu opazovali, če se v rokavih rek skriva kakšen krokodilček. Na žalost/srečo jih nismo srečali. V Avstraliji se krokodili delijo na  sladkovodne in slanovodne (estuarske). Prvi plašni in za človeka dokaj nenevarni, slanovodni pa napadalni in so že napadli ljudi v Kakaduju. Slanovodne se prepozna predvsem po širini gobca, ki je večji kot pri sladkovodnih, so pa tudi za kakšen meter večji. Krokodili so zadnjih 40 let zaščitena vrsta, lov nanje je pa prepovedan. Od takrat jih je 10x več in se v mokri sezoni selijo proti notranjosti. Zato skrbniki parka, preden odprejo poti, pregledajo reke in izvire, da lahko kolkortolko obvarujejo ljudi. Kontradiktorno temu, pa se krokodile v parku ohranja zaradi turizma, saj veliko agencij ponuja ravne oglede hranjenja krokodilov… Ker imamo kamper še do jutri smo se proti večeru odpravili proti Fannie Bay, ki je v predmestju Darwina. Kopanje je na severu Avstralije prepovedano, saj se čez celo leto (še posebej pa sedaj) v morju nahajajo Box Jellyfish (strupene meduze), ki so smrtno nevarne za človeka. Tako da smo si namesto kopanja privoščili večerjo s pogledom na morje  (brez piva, ker alkohola na Veliki petek ne prodajajo) in za sladico sladoled J. Fannie Bay je zelo živahno predmestje, povsod je polno ljudi, ki imajo piknike, rolajo, igrajo šah… V večernih urah se je dogajanje umirilo, zato smo se odločili, da bomo tam tudi prespali.

36.dan – Mataranka – Kakadu

Po jutranjem čofotanju v termalnih vrelcih v Mataranki smo se odpravili še do centra mesta, kjer smo zavili proti Bitter springs termalnim vrelcem. V mestu smo takoj opazili, da posvečajo veliko pozornost prepoznavnosti njihove knjižne uspešnice »We of the never never«, saj se po celem mestu nahajajo kipi glavnih junakov, muzej… Termalni vrelci v katerih se zadnja dva dneva kopamo dosežejo tudi 34°C, tako da niso ravno osvežujoči, je pa voda čista. Po kopanju smo šli še pogledat ribe Barramundi, ki jih hranijo vsak dan ob 9:30 in 13:00, ogled pa je brezplačen. Na žalost smo bili za hranjenje prezgodnji, nam pa se je mudilo naprej. Za hip pa smo le videli te ogromne ribe, ki ležerno plavajo po ribniku. Pot nas ej vodila do Katherine, ki je največje mesto po poti od Alice Springs do Darwina. Zadovoljni s ceno bencina smo natankali, v info centru se oborožili z informacijami o poplavljenosti cest in krokodilih, ter se odpravili do Kakadu NP. Že celo pot so nas ob cesti spremljali termitnjaki, tako da smo tudi to »znamenitost« dokumentirali. Na severu Avstralije se zadnjih par mesecov odvija »wet season« (mokra sezona), ki bi morala biti že proti koncu, vendar je v zadnjem tednu zapadlo veliko dežja, tako da ostaja veliko poti v Kakaduju zaprtih. Ker smo vstopnino v ta NP že kupili na internetu, nam ni ostalo drugega kot si ga ogledati. Za današnji dan smo si organizirali samo ogled razgledne točke, saj je bil že večer. Iz nje se nam je odprl pogled na krošnje dreves NP in nam razkril velikost tega področja. Seveda adrenalina ni manjkalo, pot do razgledne točke je bila namreč zaraščena, v okolici pa nobene žive duše. Po napornem dnevu smo se ustalili v javnem kampu, ki naj bi bil 5$ na osebo, v njem pa ni niti tušev. Ker imamo kaper z WC-jem smo se odločili, da tega prispevka ne bomo plačali, saj se le ta zbira prostovoljno v škatlo. Ne povedat nobenemu! J

V zelo soparnem ozračju smo si skuhali večerjo in se po igranju kart odpravili spat.

35.dan – Tennant Creek – Mataranka

Zjutraj smo se v Tennant Creeku še seznanili z novimi turističnimi informacijami ter natankali nato pa se odpravili na 570km dolgo pot do našega dnevnega cilja, Mataranke. Kljub velikemu številu bencinskih črpalk, pa je treba biti previden: zgodi se, da kakšni črpalki začasno zmanjka goriva, nam pa se je zgodilo tudi, da cev za gorivo ni šla v naš rezervoar, tako da smo morali s tankanjem počakati do naslednje postaje. Celodnevna vožnja skozi nič nas je kar utrudila, zato smo bili veseli, ko smo prispeli do Mataranke in se okopali v naravnem termalnem bazenu sredi divjine. Malo so nas prestrašili veliki pajki, ki so pletli mreže okoli vode, je pa za boljše vzdušje poskrbel wallaby, ki je skakljal okoli. Vroča voda nas ni ravno ohladila, nam je pa zato bolj prijal hladnejši večerni zrak, ko smo prišli iz vode. Odločili smo se, da prespimo na tem parkirišču in se naslednji dan še enkrat okopamo v termalni vodi.

Po poti proti Mataranki smo skoraj povozili dolgo črno – sivo kačo, Tino pa je ob pogledu nanjo zgrabila panika in ni več hotela ven iz kamperja.

34.dan – Alice Springs – Tennant Creek, Devils Marbles

Zjutraj smo v Alice Springsu obiskali Informacijski center za obiskovalce in se ustavili pred Hungry Jackom (nismo še 100% ampak najbrž gre za avstralsko različico Burger Kinga), saj ima vsaka restavracija brezplačen wifi, nekaj črtic uteče tudi do parkirišča, da lahko na hitro skočimo na internet. Nato smo se odpravili na dolgo pot proti Darwinu. Do 6.4. nas čaka kakšnih 1700km vožnje skozi puščavo, ki pa vsekakor ni taka, kot sem jo pričakoval. Namesto peska ali kamenja, se pred nami odpirajo ogromne površine večinoma zelene trave z nizkim grmičevjem in majhnimi drevesi. Na približno vsakih 100 – 150km se nahaja bencinska črpalka, ki je hkrati tudi trgovina, restavracija, motel, kamp, bar in še kaj. Vse pa izgledajo približno tako  kot bi si jih predstavljal iz filma: večinoma stare opečnate in kovinske stavbe z zastarelimi pumpami, v močno klimatizirani notranjosti pa star možakar, ki hkrati streže v baru in vodi blagajno za črpalko. Le še nekaj aboriginov je potrebno razporediti po senčnih legah v okolici in slika je popolna J . Puščavska cesta pa je utrujajoče dolgočasna: 30-40km dolgi odseki popolnoma ravne ceste brez najmanjšega ovinka, je pa vsaj postavljena ograja na obeh straneh ceste, ki prepreči udor velikega števila kengurujev in kamel na cesto. Tako je tudi zelo malo povoženih kengurujev in wallabijev, kamel pa sploh še nismo videli. Smo pa ob robu ceste opazili že nekaj mrtvih krav iz kmetij, ki se nahajajo kar nekje sredi puščave. Nam pa je od vse vožnje najbolj všeč tempomat v našem kamperju, saj bi bila vožnja brez njega po teh cestah veliko bolj naporna. Prednja ppostelja, ki se nahaja nad kabino skoraj popolnoma zakriva kabino  pred soncem, tako da je vožnja v klimatizirani kabini prav prijetna. Tudi sicer je naš kamper kar sodobno opremljen: Mercedez Sprinter z avtomatskim menjalnikov, zraven volana pa še poseben ekranček, na katerem se predvaja slika iz kamere na zadnjem delu vozila, ko se vozi v rokverc. Imamo tudi klimatsko napravo (ki sicer dela le, ko smo v kampu priključeni na elektriko), tv, kuhinjo z mikrovalovno in pečico, dve postelji, dnevni prostor z mizico ter (sicer bolj majhno) kopalnico.

Zvečer smo prispeli do Devils Marbles, kjer smo ravno pred sončnim zahodom ulovili znamenite kamne okrogle in ovalne oblike, ki so raztrešeni sredi puščave ob cesti. Po legendi naj bi to bila jajca Mavrične kače. Prespali smo v malo večjem kraju, Tennant Creek, ki se nahaja še 100km naprej od Devils Marbles.

33.dan – West MacDonnalls Ranges

Zjutraj smo zgodaj vstali, saj nas je čakal kar pester dan. Izkoristili smo 1h interneta, da smo naložili slikce na blog. Glede na to, da smo mislili, da v puščavi ne bo interneta, smo lahko zadovoljni, da smo lahko vsaj nekaj naložili, četudi v najslabši kvaliteti. Šli smo še tankat (v vseh supermarketih v Avstraliji je v navadi, da z nakupom pridobiš kupon, s katerim lahko na izbranih črpalkah tankaš 4 ali 10 centov ceneje/liter, odvisno od višine računa). Nabavili smo še sadje in meso ter doživeli outback občutek, ko v velikem mestu nismo imeli kje sprintat vstopnic za Nacionalni park Kakadu, ki ga bomo obiskali v okolici Darwina. Klasične fotokopirnice nimajo, internet v Internet Cafeju je crknil ravno ko smo prišli tja, ko smo vse usposobili pa je zmanjkalo kartuše. Niti se nismo več čudili, da precej velika pisarna, ki oglašuje svoje »printerske storitve«, nima nove kartuše, zato smo srečo poizkusili drugje, kjer nam je le uspelo. Iz Alice Springs smo se nato podali proti zahodu v nacionalni park West MacDonnell. Na izvirih Ormiston Gorge in Ellery Creek Big Hole smo se opogumili in šli v vodo. V nasprotju s pričakovanji je bila voda ob izviru temno rjava – črna, tako da se ni videlo niti 20cm v globino. A vseeno ni bila topla, prej mrzla, kljub ekstremno visokim temperaturam v zraku. Sicer pa je bila okolica izvira izredno lepa in daje občutek oaze sredi puščave, kljub temu, da še vedno vozimo po zelo nepuščavski, zeleni pojkrajini. Na ostalih razglednih točkah, tudi po zaslugi suše v strugi, nismo videli kakšnih posebnih znamenitosti. Proti večeru smo se odpravili v Simpsons Gap, kjer se zjutraj in v poznih popoldanskih urah hranijo wallabyji (majhni kenguruji). Mi smo tam tudi prespali, a jih nismo videli ne v popoldanskih, ne v jutranjih urah. Za večerjo pa smo si pripravili tipično avstralsko jed: pečeno meso na žaru (BBQ), zelo popularno lokalno kranjsko klobaso (po njihovo Kransky). Je ena najpogostejši mesnin, ki jih videvamo po trgovinah: največkrat v kombinaciji s čilijem, saj imajo Avstralci radi močno začinjeno in pekočo hrano. Zato je tu tudi ogromno raznovrstnih azijskih restavracij.

32.dan – Uluru, pot do Alice Springs

Takoj zjutraj ko sem se zbudila, sem se spomnila, da smo nekaj pozabili. Nismo namreč šli do Uluruja in se ga dotaknili, kar naj bi te napolnilo s pozitivno energijo. Fanta sem prepričala, da bodo mame jezne, če ne gremo nazaj, tako da smo ponovno obiskali Uluru. Hoja po »peklenski« vročini nas je peljala ob boku tega mogočnega kamna in lahko z veseljem priznamo, da se nam je pot nazaj splačala. Še vedno se tudi nismo rešili muh – kamorkoli stopimo iz kamperja se takoj usuje roj ekstremno tečnih muh na nas, upamo pa da bo v drugih delih puščave boljše.  Po dobrih 2h hoje, smo se podali na dolgo pot nazaj v Alice Springs. Po poti smo se ustavili še na razgledni točki, kjer smo videli Mount Conner (podobo kot Uluru stoji kamnita gmota sredi puščave, le da je mizaste oblike), na drugi strani pa na pol posušeno jezero. Hoteli smo še obiskati Rainbow Valley, kjer naj bi bile čudovite barve puščavskega peska, vendar se po tej poti nismo smeli voziti, saj ni bila asfaltirana. Cena bencina je bila v okolici Uluruja čez 2 AUD na liter, zato smo poskušali varčevati na bencinu. Sredi puščave se nam je tudi zgodilo, da je ostala bencinska črpalka brez dizla, vendar smo imeli še dovolj zaloge da smo se prebili do naslednje čez dobrih 100 km. V Alice Springs smo našli kamp, se nastanili, skuhali pašto in se odpravili spat.

31.dan – Uluru, Kata Tjuta

Po samo 4 urah spanja (vstali smo namreč že ob 5:00), smo odhiteli k 30km oddaljenemu Uluruju. Zunaj je bilo še temno, tako da okolice nismo videli. Za vstop v nacionalni park Uluru in Kata Tjuta je potrebno plačati 25$ na osebo, v njem pa se ne sme zadrževati prek noči. V njem so določene točke za ogled sončnega vzhoda in zahoda, tako da nismo imeli problemov z iskanjem idealne ogledne točke. Zjutraj je bilo na točki za sončni vzhod zbranih že zelo veliko ljudi. Videti je bilo tudi, da je pred enim mesecem deževalo, saj v okolici ni bilo ne duha ne sluha o puščavi. Sončni žarki so obsijali ogromno skalno gmoto sredi zelene grmičaste pokrajine. Za oči je bil to odličen pogled, naši fotiči pa so bili malo razočarani, saj zaradi veliko senc pogled ni bil najlepši. Skoraj neverjetno pa je, koliko muh »napada« turiste. Kmalu po sončnem vzhodu se jih je nabralo toliko, da jih je imel vsak vsaj 10 na sebi, 2-3 na obrazu – in so silile v nos, uha, usta, ustavljale so se na objektivih in pred njimi tako da so uničile tudi polno fotografij s svojim poziranjem. Po kratkem dopoldanskem počitku smo se zaradi vročine v kamperju odpravili do info točke. Kaj kmalu smo ugotovili, da je aboriginska umetnost zelo draga (nekatere slike so dosegale cene do 5000 AUD in več), tako da smo misel na nakupe kar opustili. V tem centru so imeli tudi album zbranih pisem ljudi, ki so iz Uluruja vzeli kakšen kamnit »spominek« in to zdaj obžalujejo, saj mislijo, da jim je prinesel prekletstvo. Hoja na Uluru je odsvetovana iz več razlogov. Veliko ljudi je med vzponom zaradi napora umrlo, s hojo po njem se ne spoštuje aboriginske kulturne dediščine, saj je za njih Uluru sveta gora. V povprečju naj bi se zaradi sonca popilo 1 liter tekočine v eni uri (na osebo). Tudi sami smo ugotovili, da tukaj popijemo ogromno. Naša naslednja destinacija je bila Kata Tjuta (The Olgas), ki je od Uluruja oddaljena dobrih 30 km. Po poti smo naredili par fotografskih posentkov in se sprehodili do razpoke v Kata Tjuti. Vročina in lakota sta nas pošteno zmatrali, tako da smo se počasi odpravili nazaj proti Uluruju, saj nas je čakalo še slikanje Uluruja ob sončnem zahodu. Pravega sončnega zahoda na žalost ni bilo, saj so sonce zakrivali oblaki, ampak nam je vseeno uspelo posneti par lepih slik. Kaj se vam zdi? J

Odločili smo se, da naslednji dan ne gremo v Kings Canyon, saj so temperature tukaj ekstremne, tako da vsakršno daljšo hojo odsvetujejo. Zapeljali smo se do postajališča izven mesta Yulara, si spekli perutničke in riž in se zgodaj odpravili spat.

* TINKA – Fanta me hecata, saj je aboriginska tradicionalna jed kuščar (aboriginska beseda za kuščarja je Tinka), ki ga zakopljejo v zemljo in pokrijejo z vročim ogljem, da se speče.

30.dan – Adelaide-Alice Springs-Uluru

Po obilnem zajtrku smo se poslovili od naših gostiteljev. Cat nas je peljala na letališče, kjer smo s Qantasom odleteli v center Avstralije-Alice Springs. Imeli smo malo problemov s prtljago, saj smo presegli dovoljeno težo, ampak fanta sta se znajdla; dala nase dvojne hlače, par stvari v žep in je šlo. Qantas ni nizkocenovnik, tako da smo lahko med letom gledali filme, nanizanke, igrali igrice,… dobili smo tudi majhen prigrizek in pijačo. Kot zanimivost naj povem, da sta Adelaide in Alice Springs v istem časovnem pasu, vendar Adelaide, ki spada v SA (Južna Avstralija) premakne uro v poletnem času, Alice Springs  (NT – Severni teritorij), pa ne. Tako da smo ob pristanku v Alice Springs morali dati eno uro nazaj. Presenetilo nas je tudi vročih 36°. Zmenili smo se, da Andraž ostane na letališču s prtljago, jaz in Tadej pa sva šla po našega Britzota. Shuttle bus nas je peljal skozi mesto in pustil prav pred vrati Britza. Med vožnjo smo opazili, da je ”puščava” bolj zelena kot smo si predstavljali, ob poti pa smo videli veliko aboriginov, ki so avstralski domorodci. Med vožnjo smo spoznali tudi nekaj nemških najstnic, ki so na delovnih počitnicah v Avstraliji. To je precej pogosta praksa v drugih državah EU, sem pa prihajajo za 6-12 mesecev in potujejo po Avstraliji, vmes se pa ustavljajo v določenih krajih in opravljajo kratkoročna, predvsem sezonska dela. Najboljše delo, ki so ga one dobile po poti, je bilo obiranje banan v Queenslandu (Vzhodna obala Avstralije), kjer so zaslužile tudi po 30 AUD (cca.24€) na uro!  Ko smo prispeli na Britz so nam povedali, da dobimo Maui kamper, ki je sodobnejši od Britza. Z nasmeškom na obrazu sva šla nakupit špežo, kar nama je nasmešek zmanjšalo, saj je v puščavi vse drago. Po 4-ih urah sva pobrala še Andraža na letališču. Odpravili smo se na okoli 500 km dolgo večerno vožnjo proti Uluruju (Ayers Rock). Ponoči je res zoprno voziti, saj je ob cesti veliko grmičkov, znaki pa po celi poti opozarjajo na divje živali. Na tej puščavski cesti smo srečali tudi veliko Road Trainov (”cestnih vlakov”), ki so ogromni kamioni z velikim številom prikolic. Ob 1:00 zjutraj smo se le odpravili spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje za sončni vzhod.

 

 

Kategorija: Dnevni zapisi, Foto  1 komentar