Okoli 4h nas je prebudilo vračanje sosedov v hostel, saj so se vrnili iz potepanja po mestu. Ob 7.30 pa nas je zbudila budilka, saj sva morala z Andražem sprehoditi do centra mesta, kjer smo si sposodili avto. Na poti sem ugotovila, da v Avstraliji obstajajo pikajoči smrdljivci: bolečina je trajala še par ur. Na Thrifty-ju smo spet dobili nadgradnjo in smo namesto naročenega dobili Hyundai IX35. Andraža je takoj navdušil, saj ima nekatere moderne funkcije: nima ključa, užge se ga na gumb, sedeže se premika z gumbi, je visok, prostoren… V hostlu sva pobrala še Tadeja, potem pa smo pot nadaljevali proti parku Wet’n’Wild, ki se nahaja na Gold Coast (Zlati obali). Vstopnina v ta park je kar visoka (60$ na osebo), vendar je po opisih na internetu vreden ogleda. Že ob vstopu v park smo opazili veliko raznoraznih toboganov, tako da smo hitro najeli omarico za naše reči, se preoblekli in se postavili v vrsto za prvi tobogan. Čakanje je bilo nevzdržno: 40 min za en spust. Teh toboganov ne znam opisati, tako da si jih lahko boljše predstavljate iz galerije. Jaz (ker sem malo boječka) sem si privoščila samo 2 spusta, Andraž, ki je bil najbolj navdušen nad tobogani, pa je nekatere vožnje celo ponovil. Dan je bil še toliko lepši, saj smo imeli cel dan sonce :). Po 6 urah namakanja smo se odpravili do našega novega motela, ki se nahaja na Surfers Paradise, znamenitem turističnem letovišču. Ko smo odložili našo prtljago v motelu, smo se odpravili v center. To mesto se zelo razlikuje od običajnih avstralskih mest, saj se v njem nahaja veliko stolpnic, visokih hotelov in dolga peščena plaža. V nočnem času je predvsem opaziti veliko fast foodov, trgovinic, barov in ostalih turističnih objektov. Ker nas čaka jutri kar 850km dolga pot do Sydneyja, smo se zgodaj odpravili nazaj, porihtali blog in se odpravili spat. Pred nami so namreč samo še 3-je dnevi v Avstraliji, na blog pa bomo vrjetno pisali šele ob vrnitvi nazaj v Slovenijo, saj bomo zadnja dva dni preživeli pri teti Kati v Merrylandsu, kjer ni interneta. Lahko noč 🙂
Prispevki avtorja
Tudi danes smo se morali zgodaj zbuditi, saj smo imeli rezervirano barkico do koralnega grebena (Green Island). Že takoj zjutraj so nas razžalostili črni oblaki in kaj kmalu po prihodu na pomol je začelo padati. Posadka nas je opozorila, da bomo imeli naporno vožnjo, saj se je barka zaradi vetra in dežja močno guncala. Na 1,5 urni vožnji je veliko ljudem slabo in so »vrnili« kar so pojedli nazaj v vrečko ;). Naša fanta je tudi prijela slabost, vendar jima je svež zrak povrnil moči, da sta zdržala do cilja. Na palubi smo si sposodili opremo za snorkljanje in lycra obleko, saj se v Avstralskih vodah nahaja veliko nevarnih meduz, in se odpravili na plažo. Na prvi pogled smo bili rahlo razočarani, saj okoli Green Islanda ni ne duha ne sluha o koralnem grebenu, večino časa je padal dež, tako da morje ni bilo čisto, vendar so nas pisane ribice pomirile. Po prvem plavutkanju smo odšli do barke na kosilo, ob 13:15 pa smo imeli rezervirano semi – sub (nekakšno podmornico) v kateri smo skozi stekleno dno opazovali ribice in korale. Po cingajoči vožnji smo se vrnili nazaj na obalo, z Andražem pa sva še enkrat zaplavala ribicami. Tokrat so bile bolj pisane, naš »podvodni« fotič (za enkratno uporabo), pa nas je razočaral in ni pokazal teh živopisanih barv. Ravno ko sva se z Andražem odpravljala nazaj na obalo (in sm jaz že skurila vse slike) je mimo naju zaplavala velika želva. Andraž jo je pobožal, ko se ji je hotel še bolj približati, pa je dala v peto in odbrzela stran. Na poti nazaj do ladjice nas je prišla še enkrat pozdravit, tako da nam je le uspela vsaj ena fotografija želvice. Morje je bilo na poti nazaj mirnejše, tako da smo brez problemov prispeli nazaj v Cairns. Zvečer smo nazaj obiskali nočni market, se najedli in pobrskali za spominki. Tadej je bil razočaran, saj so mu didgerido, ki ga je gledal prejšnji večer, prodali. Tako da se lov za temi avstralskimi glasbili nadaljuje. Po nalaganju slikc in pisanju bloga, smo se počasi odpravili spat, saj naj jutri časa vrnitev v našega Britzkota.
Noč smo preživeli na letališču, ob 6.20 pa smo odleteli proti Cairnsu. Vsi neprespani smo upali da bomo kmalu dobili sobo v hotelu, vendar smo morali 3 ure prespati na travi v parku blizu hotela, ker soba še ni bila pripravljena. Ko smo jo le dočakali, smo zadremali za 2 ure, nato pa se odpravili v center mesta. V restavraciji smo si privoščili pokušino avstralskih specialitet: Barramundi fish&chips, kenguruja in krokodila. Odkrili smo, da je v mestu tudi nočni market, vendar se v centru mesta nismo zadržali do poznih ur, saj smo bili precej utrujeni zaradi neprespane noči.
Poleg tega pa smo se naslednji dan zbudili že ob 6:30, saj smo imeli rezerviran izlet v Kurando. Bus nas je pobral pred našim hotelom in nas zapeljal do stare železniške postaje, od koder nas je Scenic Train (turistični vlak, ki je obnovljen v starinskem slogu) peljal na uro in pol dolgo pot do Kurande. Pot nas je vozila navkreber skozi tropski gozd. Vozili smo se počasi in med potjo slikali razgledne točke, ki jih je mogoče opazovati iz vagona vlaka med potjo.
Kuranda je vasica, katere glavne znamenitosti so tržnice, hiša metuljev, živalski vrt,… Nekoč je bila to vas, sedaj pa je njen starinski videz ohranjen le za namene turizma. Med 5-urnim obiskom Kurande smo se večinoma zadrževali na tržnicah, na katerih so cene visoke. Posladkali smo se s sladoledom in Kurando zapustili z gondolo Skyrail, ki nas je zapeljala nazaj v dolino. Po poti smo se ustavili na dveh razglednih točkah: slapovih Barron Falls in v osrčju tropskega pragozda. Tam smo srečali tudi ogromnega pajka (glej galerijo), ki je bil velik za Andraževo dlan. Bus nas je spet popeljal do hotela, kjer sem zaradi težav s prebavo tudi ostala cel večer, Tadej in Andraž pa sta šla v center mesta na obilno večerjo (pujsa :).
Zaradi hude vlage in vročine smo slabo spali, poleg tega pa so nas zjutraj zbudili še maratonci, ki so imeli štart ravno pred našim kamperjem. Pojedli smo zajtrk, spakirali robo s kamperja in ga počistili, nato pa se odpravili na Parap Market. Parap Market velja za enega »must see« marketov v Avstraliji, vendar se lahko skrije pred Melbournskim. Na tej tržnici je poudarek predvsem na hrani, ne glede na to pa je market precej manjši kot smo pričakovali. Edino prednost je predstavljala priložnost slikati aborigine, ki na tržnici igrajo razne inštrumente ali pa slikajo. Pot nas je vodila še do centra mesta, kjer smo v info centru pridobili nekaj (neresničnih) informacij. Namreč zaradi Velike noči je večina stvari v Darwinu zaprtih. Nato smo se nastanili v hotelu, ki se nahaja v centru mesta. Fanta sta šla vrniti kamper, jaz pa sem medtem skrbela za naš blog. Po krajšem počitku, smo se odpravili do Darwin Harbour, kjer naj bi se nahajale restavracije s krokodiljim in kengurujevim mesom. Presenečeni smo bili, da se na tem delu nahajajo same kitajske restavracije s hitro prehrano, ki pa strežejo tudi lokalne specialitete kot sta kenguru in krokodil. Poskusili smo tudi kamelje in bivolje meso, naša mnenja o okusih pa so različna. Vsi smo se strinjali, da je krokodilje najbolj pusto. Potem nas je pot vodila skozi turistični del mesta, srečo pa smo preizkusili tudi v oddaljenem kazinoju. S prisluženimi dolarčki smo si plačali taksi nazaj do hotela.
Po pestri noči – v sanjah so me namreč lovili krokodili J – smo nadaljevali z našo potjo po Kakaduju. Ustavili smo se v aboriginskem kulturnem centru, kjer smo izvedeli veliko o njihovi kulturi. Zanimivo je predvsem to, da imajo pri njih ljudje in stvari duhovni pomen. Vse njihove naravne znamenitosti so svete: po njihovi kulturi so namreč nastale z vpletenostjo duhov. Ogledali smo si tudi Nourlangie, nahajališče ene izmed najbolje ohranjenih aboriginskih poslikav na kamnih. Nekatere poslikave so stare tudi nekaj 1000 let (več v galeriji). Pot okoli teh poslikav je dolga le 1.5km, vendar nam je zaradi vlage in opoldanskega sonca vzela sapo. Ustavili smo se tudi v Jabiru, ki je edino »mesto« v Kakaduju in po poti proti Darwinu opazovali, če se v rokavih rek skriva kakšen krokodilček. Na žalost/srečo jih nismo srečali. V Avstraliji se krokodili delijo na sladkovodne in slanovodne (estuarske). Prvi plašni in za človeka dokaj nenevarni, slanovodni pa napadalni in so že napadli ljudi v Kakaduju. Slanovodne se prepozna predvsem po širini gobca, ki je večji kot pri sladkovodnih, so pa tudi za kakšen meter večji. Krokodili so zadnjih 40 let zaščitena vrsta, lov nanje je pa prepovedan. Od takrat jih je 10x več in se v mokri sezoni selijo proti notranjosti. Zato skrbniki parka, preden odprejo poti, pregledajo reke in izvire, da lahko kolkortolko obvarujejo ljudi. Kontradiktorno temu, pa se krokodile v parku ohranja zaradi turizma, saj veliko agencij ponuja ravne oglede hranjenja krokodilov… Ker imamo kamper še do jutri smo se proti večeru odpravili proti Fannie Bay, ki je v predmestju Darwina. Kopanje je na severu Avstralije prepovedano, saj se čez celo leto (še posebej pa sedaj) v morju nahajajo Box Jellyfish (strupene meduze), ki so smrtno nevarne za človeka. Tako da smo si namesto kopanja privoščili večerjo s pogledom na morje (brez piva, ker alkohola na Veliki petek ne prodajajo) in za sladico sladoled J. Fannie Bay je zelo živahno predmestje, povsod je polno ljudi, ki imajo piknike, rolajo, igrajo šah… V večernih urah se je dogajanje umirilo, zato smo se odločili, da bomo tam tudi prespali.
Po jutranjem čofotanju v termalnih vrelcih v Mataranki smo se odpravili še do centra mesta, kjer smo zavili proti Bitter springs termalnim vrelcem. V mestu smo takoj opazili, da posvečajo veliko pozornost prepoznavnosti njihove knjižne uspešnice »We of the never never«, saj se po celem mestu nahajajo kipi glavnih junakov, muzej… Termalni vrelci v katerih se zadnja dva dneva kopamo dosežejo tudi 34°C, tako da niso ravno osvežujoči, je pa voda čista. Po kopanju smo šli še pogledat ribe Barramundi, ki jih hranijo vsak dan ob 9:30 in 13:00, ogled pa je brezplačen. Na žalost smo bili za hranjenje prezgodnji, nam pa se je mudilo naprej. Za hip pa smo le videli te ogromne ribe, ki ležerno plavajo po ribniku. Pot nas ej vodila do Katherine, ki je največje mesto po poti od Alice Springs do Darwina. Zadovoljni s ceno bencina smo natankali, v info centru se oborožili z informacijami o poplavljenosti cest in krokodilih, ter se odpravili do Kakadu NP. Že celo pot so nas ob cesti spremljali termitnjaki, tako da smo tudi to »znamenitost« dokumentirali. Na severu Avstralije se zadnjih par mesecov odvija »wet season« (mokra sezona), ki bi morala biti že proti koncu, vendar je v zadnjem tednu zapadlo veliko dežja, tako da ostaja veliko poti v Kakaduju zaprtih. Ker smo vstopnino v ta NP že kupili na internetu, nam ni ostalo drugega kot si ga ogledati. Za današnji dan smo si organizirali samo ogled razgledne točke, saj je bil že večer. Iz nje se nam je odprl pogled na krošnje dreves NP in nam razkril velikost tega področja. Seveda adrenalina ni manjkalo, pot do razgledne točke je bila namreč zaraščena, v okolici pa nobene žive duše. Po napornem dnevu smo se ustalili v javnem kampu, ki naj bi bil 5$ na osebo, v njem pa ni niti tušev. Ker imamo kaper z WC-jem smo se odločili, da tega prispevka ne bomo plačali, saj se le ta zbira prostovoljno v škatlo. Ne povedat nobenemu! J
V zelo soparnem ozračju smo si skuhali večerjo in se po igranju kart odpravili spat.
Takoj zjutraj ko sem se zbudila, sem se spomnila, da smo nekaj pozabili. Nismo namreč šli do Uluruja in se ga dotaknili, kar naj bi te napolnilo s pozitivno energijo. Fanta sem prepričala, da bodo mame jezne, če ne gremo nazaj, tako da smo ponovno obiskali Uluru. Hoja po »peklenski« vročini nas je peljala ob boku tega mogočnega kamna in lahko z veseljem priznamo, da se nam je pot nazaj splačala. Še vedno se tudi nismo rešili muh – kamorkoli stopimo iz kamperja se takoj usuje roj ekstremno tečnih muh na nas, upamo pa da bo v drugih delih puščave boljše. Po dobrih 2h hoje, smo se podali na dolgo pot nazaj v Alice Springs. Po poti smo se ustavili še na razgledni točki, kjer smo videli Mount Conner (podobo kot Uluru stoji kamnita gmota sredi puščave, le da je mizaste oblike), na drugi strani pa na pol posušeno jezero. Hoteli smo še obiskati Rainbow Valley, kjer naj bi bile čudovite barve puščavskega peska, vendar se po tej poti nismo smeli voziti, saj ni bila asfaltirana. Cena bencina je bila v okolici Uluruja čez 2 AUD na liter, zato smo poskušali varčevati na bencinu. Sredi puščave se nam je tudi zgodilo, da je ostala bencinska črpalka brez dizla, vendar smo imeli še dovolj zaloge da smo se prebili do naslednje čez dobrih 100 km. V Alice Springs smo našli kamp, se nastanili, skuhali pašto in se odpravili spat.
Po samo 4 urah spanja (vstali smo namreč že ob 5:00), smo odhiteli k 30km oddaljenemu Uluruju. Zunaj je bilo še temno, tako da okolice nismo videli. Za vstop v nacionalni park Uluru in Kata Tjuta je potrebno plačati 25$ na osebo, v njem pa se ne sme zadrževati prek noči. V njem so določene točke za ogled sončnega vzhoda in zahoda, tako da nismo imeli problemov z iskanjem idealne ogledne točke. Zjutraj je bilo na točki za sončni vzhod zbranih že zelo veliko ljudi. Videti je bilo tudi, da je pred enim mesecem deževalo, saj v okolici ni bilo ne duha ne sluha o puščavi. Sončni žarki so obsijali ogromno skalno gmoto sredi zelene grmičaste pokrajine. Za oči je bil to odličen pogled, naši fotiči pa so bili malo razočarani, saj zaradi veliko senc pogled ni bil najlepši. Skoraj neverjetno pa je, koliko muh »napada« turiste. Kmalu po sončnem vzhodu se jih je nabralo toliko, da jih je imel vsak vsaj 10 na sebi, 2-3 na obrazu – in so silile v nos, uha, usta, ustavljale so se na objektivih in pred njimi tako da so uničile tudi polno fotografij s svojim poziranjem. Po kratkem dopoldanskem počitku smo se zaradi vročine v kamperju odpravili do info točke. Kaj kmalu smo ugotovili, da je aboriginska umetnost zelo draga (nekatere slike so dosegale cene do 5000 AUD in več), tako da smo misel na nakupe kar opustili. V tem centru so imeli tudi album zbranih pisem ljudi, ki so iz Uluruja vzeli kakšen kamnit »spominek« in to zdaj obžalujejo, saj mislijo, da jim je prinesel prekletstvo. Hoja na Uluru je odsvetovana iz več razlogov. Veliko ljudi je med vzponom zaradi napora umrlo, s hojo po njem se ne spoštuje aboriginske kulturne dediščine, saj je za njih Uluru sveta gora. V povprečju naj bi se zaradi sonca popilo 1 liter tekočine v eni uri (na osebo). Tudi sami smo ugotovili, da tukaj popijemo ogromno. Naša naslednja destinacija je bila Kata Tjuta (The Olgas), ki je od Uluruja oddaljena dobrih 30 km. Po poti smo naredili par fotografskih posentkov in se sprehodili do razpoke v Kata Tjuti. Vročina in lakota sta nas pošteno zmatrali, tako da smo se počasi odpravili nazaj proti Uluruju, saj nas je čakalo še slikanje Uluruja ob sončnem zahodu. Pravega sončnega zahoda na žalost ni bilo, saj so sonce zakrivali oblaki, ampak nam je vseeno uspelo posneti par lepih slik. Kaj se vam zdi? J
Odločili smo se, da naslednji dan ne gremo v Kings Canyon, saj so temperature tukaj ekstremne, tako da vsakršno daljšo hojo odsvetujejo. Zapeljali smo se do postajališča izven mesta Yulara, si spekli perutničke in riž in se zgodaj odpravili spat.
* TINKA – Fanta me hecata, saj je aboriginska tradicionalna jed kuščar (aboriginska beseda za kuščarja je Tinka), ki ga zakopljejo v zemljo in pokrijejo z vročim ogljem, da se speče.
Po obilnem zajtrku smo se poslovili od naših gostiteljev. Cat nas je peljala na letališče, kjer smo s Qantasom odleteli v center Avstralije-Alice Springs. Imeli smo malo problemov s prtljago, saj smo presegli dovoljeno težo, ampak fanta sta se znajdla; dala nase dvojne hlače, par stvari v žep in je šlo. Qantas ni nizkocenovnik, tako da smo lahko med letom gledali filme, nanizanke, igrali igrice,… dobili smo tudi majhen prigrizek in pijačo. Kot zanimivost naj povem, da sta Adelaide in Alice Springs v istem časovnem pasu, vendar Adelaide, ki spada v SA (Južna Avstralija) premakne uro v poletnem času, Alice Springs (NT – Severni teritorij), pa ne. Tako da smo ob pristanku v Alice Springs morali dati eno uro nazaj. Presenetilo nas je tudi vročih 36°. Zmenili smo se, da Andraž ostane na letališču s prtljago, jaz in Tadej pa sva šla po našega Britzota. Shuttle bus nas je peljal skozi mesto in pustil prav pred vrati Britza. Med vožnjo smo opazili, da je ”puščava” bolj zelena kot smo si predstavljali, ob poti pa smo videli veliko aboriginov, ki so avstralski domorodci. Med vožnjo smo spoznali tudi nekaj nemških najstnic, ki so na delovnih počitnicah v Avstraliji. To je precej pogosta praksa v drugih državah EU, sem pa prihajajo za 6-12 mesecev in potujejo po Avstraliji, vmes se pa ustavljajo v določenih krajih in opravljajo kratkoročna, predvsem sezonska dela. Najboljše delo, ki so ga one dobile po poti, je bilo obiranje banan v Queenslandu (Vzhodna obala Avstralije), kjer so zaslužile tudi po 30 AUD (cca.24€) na uro! Ko smo prispeli na Britz so nam povedali, da dobimo Maui kamper, ki je sodobnejši od Britza. Z nasmeškom na obrazu sva šla nakupit špežo, kar nama je nasmešek zmanjšalo, saj je v puščavi vse drago. Po 4-ih urah sva pobrala še Andraža na letališču. Odpravili smo se na okoli 500 km dolgo večerno vožnjo proti Uluruju (Ayers Rock). Ponoči je res zoprno voziti, saj je ob cesti veliko grmičkov, znaki pa po celi poti opozarjajo na divje živali. Na tej puščavski cesti smo srečali tudi veliko Road Trainov (”cestnih vlakov”), ki so ogromni kamioni z velikim številom prikolic. Ob 1:00 zjutraj smo se le odpravili spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje za sončni vzhod.
Zgodaj zjutro, smo se kljub deževnemu dnevu odpravili v Otway Fly (to je jeklena konstrukcija, ki se nahaja okoli 60m nad tlemi in se po njej hodi med krošnjami dreves), saj smo že prejšnji dan kupili vstopnice. Kaj kmalu smo ugotovili, da nas bo malo v parku, saj sta bili poleg nas na parkirišču samo še dve vozili. Ogled parka ni voden, tako da smo dobili samo pisna navodila in zemljevid za ogled. Celoten ogled traja dobro urco, a nam je pot vzela malo več časa zaradi dežja in fotografiranja. Že na začetku poti nas je znak opozoril na možno srečanje s kačami, tako da sem se »pogumno« skrila za fante in smo nadaljevali pot proti zaraščeni notranjosti gozda. Kar naenkrat smo nad sabo zagledali ogromnega pitona, ki pa je bil na mojo srečo le replika pra-historičnega pitona. Po zabavni urci in pol sprehajanja, smo se vrnili do kamperja. Po poti smo se ustavili še v bližnji vasici, da smo poklicali na Britz v zvezi s predrto gumo in se posladkali s 3 muffini v bližnji trgovini. Potem smo po ovinkasti poti odšli proti znamenitosti 12 Apostolov. Kot zanimivost: Apostolov ni 12, ampak jih je lahko iz zraka videti samo 11, s kopnega pa okoli 7. Zaradi slabega vremena, nam je bil pogled nanje malo pokvarjen, ampak smo vseeno posneli kar veliko slikc. Naslednja destinacija je bil Loch Ard Gorge, kjer se je vreme izboljšalo in smo se lahko slekli v kratke rokave. Zaradi stiske s časom smo se odpravili proti Port Campbel-u, kjer smo pri mehaniku zaflikali gumo in se nastanili v tamkajšnjem kampu. Ker je free wifi v Avstraliji zelo počasen, ne vemo ali nam bo uspelo naložiti vse slikce.
Zadnji komentarji