Ker v Centralni Avstraliji (puščava,…) nismo imeli dobre internetne povezave, smo lahko tam naložili le slikce, sedaj pa lahko dodamo še videoposnetke iz tega predela Avstralije. Ti videi bi sicer spadali med dneve 31. do 37.
Že zgodaj zjutraj smo se odpravili do Avstralija ZOO, največjega živalskega vrta v Avstraliji. Tako smo že v prvih minutah po odprtju stali pred vrati in se pripravljali na pester dan med divjimi živalmi. Najprej smo obiskali Bolnico za divje živali, kjer se zdravijo predvsem koale, nato pa vstopili v živalski vrt. Že takoj ob vhodu smo si ogledali dva šova: hranjenje vider in ogromnih želv. Na drugem koncu ZOO-ja smo ulovili hranjenje slonov, kjer smo imeli priložnost tudi sami nahraniti slona s korenčkom ali banano. V novejšem delu smo si ogledali še nekaj afriških živali (tigra, žirafe, nosoroge in zebre) ter se nato z vlakcem odpeljali do osrednjega stadiona, kjer se je odvijala osrednja predstava s kačami, ptiči in krokodili. V tem živalskem vrtu je seveda daleč največji poudarek na avstralskih živalih, še posebej pa na krokodilih. Poleg njih smo v popoldanskih urah obiskali še koale, wallabyje in rdeče kenguruje, dingote, tasmanske vrage, kače, emuje in druge avstralske ptice, vombate in kamele. Na koncu smo si pogledali še en šov s krokodili, nato pa so kmalu začele padati prve kapljice dežja (naj mu bo, saj smo imeli cel dan lepo vreme).
Odpeljali smo se do mesta Eumundi, kjer se vsako sredo in soboto odvija Eumundi Market, tržnica z več kot 500 stojnicami. Parkirali smo tik pred tržnico (čeprav najbrž ne bi smeli), zvečer nam je še crknila baterija ker smo verjetno porabili preveč elektrike, ter se zato tudi prej odpravili spat.
Tudi danes smo se morali zgodaj zbuditi, saj smo imeli rezervirano barkico do koralnega grebena (Green Island). Že takoj zjutraj so nas razžalostili črni oblaki in kaj kmalu po prihodu na pomol je začelo padati. Posadka nas je opozorila, da bomo imeli naporno vožnjo, saj se je barka zaradi vetra in dežja močno guncala. Na 1,5 urni vožnji je veliko ljudem slabo in so »vrnili« kar so pojedli nazaj v vrečko ;). Naša fanta je tudi prijela slabost, vendar jima je svež zrak povrnil moči, da sta zdržala do cilja. Na palubi smo si sposodili opremo za snorkljanje in lycra obleko, saj se v Avstralskih vodah nahaja veliko nevarnih meduz, in se odpravili na plažo. Na prvi pogled smo bili rahlo razočarani, saj okoli Green Islanda ni ne duha ne sluha o koralnem grebenu, večino časa je padal dež, tako da morje ni bilo čisto, vendar so nas pisane ribice pomirile. Po prvem plavutkanju smo odšli do barke na kosilo, ob 13:15 pa smo imeli rezervirano semi – sub (nekakšno podmornico) v kateri smo skozi stekleno dno opazovali ribice in korale. Po cingajoči vožnji smo se vrnili nazaj na obalo, z Andražem pa sva še enkrat zaplavala ribicami. Tokrat so bile bolj pisane, naš »podvodni« fotič (za enkratno uporabo), pa nas je razočaral in ni pokazal teh živopisanih barv. Ravno ko sva se z Andražem odpravljala nazaj na obalo (in sm jaz že skurila vse slike) je mimo naju zaplavala velika želva. Andraž jo je pobožal, ko se ji je hotel še bolj približati, pa je dala v peto in odbrzela stran. Na poti nazaj do ladjice nas je prišla še enkrat pozdravit, tako da nam je le uspela vsaj ena fotografija želvice. Morje je bilo na poti nazaj mirnejše, tako da smo brez problemov prispeli nazaj v Cairns. Zvečer smo nazaj obiskali nočni market, se najedli in pobrskali za spominki. Tadej je bil razočaran, saj so mu didgerido, ki ga je gledal prejšnji večer, prodali. Tako da se lov za temi avstralskimi glasbili nadaljuje. Po nalaganju slikc in pisanju bloga, smo se počasi odpravili spat, saj naj jutri časa vrnitev v našega Britzkota.
Po jutranjem odhodu iz kampa v Port Campbelu smo se s kamperjem ustavljali na več različnih razglednih točkah vzdolž južne avstralske obale. Glavna atrakcija tega dela obale so visoki klifi in kamnite strukture v morju ter kamniti mostovi – ki so jih izoblikovali orkanski oceanski valovi. Obiskali smo najpomembnejše točke: London Bridge, The Arch, Bay of Islands,… Po koncu Great Ocean Road smo se odpravili proti mestu Warrnambool (eno zelo zelo redkih pravih mest, kjer smo se ustavili za šoping), nato pa v bližini obiskali Tower Hill Wildlife Park (park z divjimi živalmi) in na sprehodu po ne preveč urejenih gozdnih poteh v parku srečali emuje, koale, zajce, ježevca, kuščarje in Wallabyje (po naše »Wannabe«; gre namreč za podvrsto kengurujev, ki je na pogled enak, le manjši). Presenetilo nas je tudi zelo čudno oglašanje emujev, ki spominja na pokanje po škatlah. Sicer pa smo čudnega oglašanja ptičev v Avstraliji že vajeni, saj nismo vajeni njihovega »jezika«. Na poti proti Portlandu smo se ustavili na jasi (prostor za kampiranje na prostem), kjer smo tudi prespali. Obkroženi smo bili z »wannabiji«, za večerjo smo si spekli perutničke, še malo pokartali in šli spat.
Po odhodu iz kampa smo se najprej ustavili pri svetilniku Split Point, ki je eden od mnogih svetilnikov na obali polni čeri in klifov. Razgled je nudil predvsem pogled na razburkano peneče morje, posledica močnih oceanskih tokov in vetra. Ob poti po Great Ocean Road smo se še večkrat ustavljali na razglednih točkah in slikali surferje »v akciji«. V kraju Lorne smo začeli iskati razgledno točko Terddy’s Lookout, ki nudi enega najlepših razgledov na panoramsko cesto ob oceanski obali. Vendar nas je Garmin peljal po tako strmi poti, da naš Britzo ni bil sposoben zdelati takega hriba, vendar ga je naš šofer Tina uspešno na rikverc pripeljala spet v dolino in nas po drugi poti le privedla do cilja. Po slikanju in malici smo se odpravili naprej do Kennet River, kjer smo po pričakovanju po drevesih opazovali in slikali (predvsem speče – spijo po 19 ur na dan) koale. Po celotni 4-kilometerski poti smo jih opazovali po dravesih, kjer se tudi počutijo najvarneje – koale pri tleh so namreč veliko bolj plašne in so hitro splezale na drevo ko so nas zagledale. Fotografirali smo se tudi z raznobarvnimi papagaji, ki so kljub neudomačenosti kar radi prišli na roko pogledat če imamo kaj za jest.
Po poti nazaj smo spet srečali kenguruje (filmček priložimo ob priliki). Prenočišče smo poiskali v enem izmed »večjih krajev«, Appollo Bay. To je eden izmed glavnih mest na eni najbolj turističnih poti v Avstraliji – po slovenskem pojmovanju pa gre to za eno ne preveč veliko vasico z zastarelo trgovino in ostalo javno infrastrukturo.
Po hotelskem zajtrku smo se le preko ulice odpravili na največjo tržnico v Avstraliji, Queen Victoria Market. Že pogled na nešteto kolon stojnic kar prepričljivo kaže, da je dejstvo resnično. Na tržnici se najde veliko hrane (fast food, zelenjave, glede na mapo pa tudi vseh drugih vrst hrane, a nam do tistega predela tržnice sploh ni uspelo priti). Najbolj zanimivi so bili prodajalci zelenjave, ki so proti koncu delovnega časa tržnice s skoraj neverjetnim kričanjem privabljali kupce, kako poceni razprodajajo svojo zalogo. Sicer je bila cena res tudi primerna taki reklami – naša cca. 2kg breskev smo dobili za samo 1AUD, kar je glede na razmere ki smo jih opisali že v prejšnjih objavah zelooo poceni. Poleg hrane pa je na trgu tudi ogromno oblačil, tehnične opreme, izdelkov iz lesa, spominkov….no in pač še vsega kar si lahko zamislite.
V tem ogromnem labirintu smo se zamudili toliko časa, da smo le za las ujeli zadnji brezplačni avtobus za turiste, ki je peljal do Royal Botanic Gardena, ki je bil najbližja postaja Albert parku, v katerem se je na ta dan odvijala uvodna dirka Formule 1. Po 40-minutni sightseeing vožnji po mestu smo le prispeli do želene točke in v bližini že zaslišali hrup, ki so ga povzročali motorji dirkalnikov in škripanje gum – z vsakim korakom pa se je hrup le še stopnjeval.
Na vhodu pa smo bili malo razočarani, saj se ni kaj dosti videlo – le skozi luknjice v plastični ograji se je dalo vsake toliko zagledati kak dirkalnik. Boljši pogled si je priboril Andraž, ki si je izboril prostor v krošnji bližnjega drevesa ;). Ko sem že skoraj obupal s slikanjem pa je do mene pristopil možakar (očitno sosed, saj je imel promocijsko karto za ogled dirke) in mi ponudil karte za ogled še zadnjih krogov. Ponujeno priliko sem takoj izkoristil za približanje pisti na kakšna 2 metra in slikanje, vendar zaščitna ograja, množica fotografov in predvsem hitrost formul ne omogoča glih kakšnih dobrih posnetkov. Vseeno pa je nekaj ratalo :P.
Ker avtobusi in tramvaji za turiste delajo samo do 16.ure, smo morali vso pot do hotela prehoditi. Vmes smo si privoščili še nekaj za pojest in šli v trgovino, v hotelu pa oprali cunje in se ne tako kmalu (ker je wifi v hotelu delal ekstremno počasi) odpravili spat.
Zaradi popoldanskega leta smo se zjutraj zbudili bolj zgodaj in se odpravili na zajtrk v motelu. Iz istega razloga smo tudi spakirali kovčke, saj smo morali pred letom »nevarne« predmete pospraviti v potovalko.
Odločili smo se da bomo ubrali pot po Great Pacific Drive. Na jugu, od koder smo se vračali proti Sydneyu na sever, je bencin precej dražji. Ravno ko smo natankali in smo se želeli ponovno vključiti na avtocesto, smo na nevarnem križišču trčili v s strani vozeče vozilo. Trčili smo z levim sprednjim delom vozila, tako da se moja vrata niso hotela več odpreti. Avto ni bil več vozen, mi in ostali udeleženci prometne nesreče pa smo bili vredu, razen nekaj ureznin zaradi varnostnih blazin, ki so jih utrpeli v drugem avtu. Nam pa se airbag sploh ni odprl. Gasilci in vlečna služba so prišli dokaj hitro, na policijo pa smo čakali več kot uro. S policisti smo morali izpolniti poročilo o nesreči in si izmenjati kontaktne informacije. Policisti so nam ponudili prevoz do avtobusne postaje (vlaki namreč lih danes niso delali :S), kar smo s pridom tudi izkoristili, in nam uredili celoten prevoz do letališča (1 avtobus in 2 vlaka). Nadvse presenečeni smo bili nad njihovo prijaznostjo, kot tudi nad prijaznostjo vseh, ki so zvedeli, da smo bili vključeni v nesrečo in da se nam mudi na let na Tasmanijo. Še zdaj ne moremo verjeti, da nas je po policijskem naročilu, čakal vlak v Wollonglongu, ki nas je popeljal proti Sydneyju.
Po jutranjem pakiranju, smo ugotovili, da na recepciji v Kiami ni žive duše, tako da smo ključe od sobe pustili kar v kaslcu na recepciji. Po tem, ko smo ugotovili, da se v Avstraliji briošov ne kupuje (2,20$ na brioš), smo se odpravili pogledat še kamnite bloke, ki jih je izdolbla voda, ki so še ena znamenitost Kiame.
Nato smo se podali proti Kangaroo valley. Danes sem bila jaz na vrsti za vožnjo in kljub strahu, mislim da sem se odrezala kar dobro. Razen občasnega prižiga brisalcev namesto smerokazov in žlajfanja z levo nogo, sem se kar hitro navadila voziti na kontra strani. Potem ko smo prevozili dolgo in ovinkasto cesto, se nam je odprl pogled na dolino, ki naj bi bila najlepša v Avstraliji. Za nas ni bila nič posebnega, saj jo naša dolina Trente daleč prekosi, zato smo se kaj kmalu odločili, da se raje obrnemo in gremo več kot 100km južneje na Pebbly Beach.
Poglejte še 2 videa na blogih za 6. in 7. dan, ki smo jih dodali naknadno.
Zjutraj smo morali zgodaj ustati, da smo šli iskat naš prvi rentacar. Vlak je bil ob taki uri zjutraj presenetljivo nabasan, tako da smo večino poti stali, najbolj je nastradal Andraž, ker je dobil zadnji prosto mesto. Takoj, ku smo prišli do izposojevalnice avtomobilov, smo že imeli problem. Namreč Britz pri katerem smo mi najeli avto je imel drugačne pogoje od poslovalnice v kateri smo avto prevzeli. Tako smo se morali malo boljše znajti v angleščini in smo ugotovili, da Britz zavaja svoje stranke s splošnimi pogoji, saj v njih ne omeni, da oni sposojajo avte preko družbe Thriffty, pri kateri moraš sprejeti njihove pogoje poslovanja.
Zadnji komentarji