Po samo 6-urnem spancu in bolj bogem zajtrku smo se odjavili iz hostla in se z metrojem odpravili proti Britzovi poslovalnici, kjer nas je čakal naš drugi kamper. Na žalost smo se z metrojem zgubili, saj je ta kar med vožnjo spremenil smer. Po skoraj 2-urni zamudi smo le prišli do Britza, kjer smo opravili klasične postopke najema. Tokrat se je za vožnjo javil Andraž. Pot nas je vodila do velikega šoping centra v Chadstonu. Obetali smo si nakup spominkov, špeže in mogoče česa za dušo. Andraž se je javil, da bo spal v kamperju in ga »čuval«, tako da sva se s Tadejem sama odpravila v ta labirint trgovin. Večina trgovin je z oblekami in obutvijo priznanih (beri: dragih) blagovnih znamk, tako da sva le preletela izložbe. Najbolj naju je presenetila obiskanost Apple trgovine v kateri je bilo zaposlenih okoli 20 ljudi, ljudje so pa kupovali tudi po več novih iPadov. Ker sva ugotovila, da ni nobene posebne akcije, si ga seveda nisva privoščila :P. Največ časa sva se zadržala v trgovinah s prehrano in zapravila kar lepe šoldke, da bomo imela za nekaj dni mir z nakupi. Po dolgem tuhtanju smo se odločili, da ne bomo šli do Wilsons Promontoryja, ampak kar direktno proti Great Ocean Road. Še zadnjič smo šli skozi Melbourne, peljali smo se tudi po stezi, kjer se je odvijal Grand Prix in po neuspešnem iskanju turističnih informacij krenili proti Burough Heads, kjer smo tudi prespali. Na tem kraju smo slikali še sončni zahod s surferji in bili žalostni, ker je bilo premrzlo, da bi se tudi sami namakali v kristalnemu morju. Po mesni večerji (klobasce) in partiji remija smo se odpravili spat. Na žalost pa je bilo spanja manj, kot smo mislili. Več v naslednjem blogu…
Po zajtrku smo se odpravili proti centru, kjer smo obiskali informacijski center, da bi se pozanimali o zanimivostih, ki se nahajajo okoli. Ta visitor center ima zelo lepo urejeno čakalno vrsto, saj si vsak, ko pride, vzame listek s številko in tako ne prihaja do zmed. V teh informacijskih centrih v Avstraliji delajo baje samo upokojenci in to prostovoljno. Pohvale vredno. Po ogledu Federation Squera smo se odpravili proti kitajski četrti. Vstop v to četrt je skozi kitajska »vrata« (obok), na ulici pa se buhotijo razne kitajske, vietnamske, korejske,… restavracije. Po ogledu nekakšnega šoping centra, so nam začeli želodčki razgrajati in smo se odločili obiskati restavracijo v tem objektu. Imeli so zelo zanimiv način naročanja hrane in pijače, saj si želeno naročil kar preko touchscreen ekrančka, ki je bil pri vsaki mizi. Andraž je naročil pekoče rezance z morskimi sadeži in mesom, Tadej pečene rezance s podobno kombinacijo, jaz pa piščanca in zelenjavo z rižem. Z izbiro smo bili vsi zadovoljni. Pot smo nadaljevali nazaj proti centru, saj smo bili ob 17 zmenjeni s Tadejevo sošolko Tino iz srednje šole, ki opravlja prakso v Melbournu. Na postaji, kjer smo bili zmenjeni z njo, smo opazili mularijo, ki je bila res posebna (več v slikcah,ker ne znam opisati). Tina nam je povedala, da v Avstraliji praksa za tuje študente ni plačana, tako da si najbolj pomagajo z raznimi štipendijami ali pa prišparanim denarjem. Ponudila nam je, da se s tramvajem odpeljemo do St.Kilde, kjer se lahko vsak večer opazuje pingvinčke, ki prihajajo iz lova domov. Pred večerom smo si privoščili tudi sladoled in se počasi odpravili do pomola za opazovanje. Na žalost (pač nas spremlja blaga nesreča) ravno ta dan ni bilo toliko pingvinčkov kot ponavadi, 2-3 pa smo le na daleč videli. Počasi smo se s tramvajem odpravili nazaj do centra Melbourna, se poslovili od simpatične Tine in nadaljevali pot do našega hostla. Čakalo nas je namreč še pospravljanje, saj smo bili zadnji dan v tem hostlu.
Po hotelskem zajtrku smo se le preko ulice odpravili na največjo tržnico v Avstraliji, Queen Victoria Market. Že pogled na nešteto kolon stojnic kar prepričljivo kaže, da je dejstvo resnično. Na tržnici se najde veliko hrane (fast food, zelenjave, glede na mapo pa tudi vseh drugih vrst hrane, a nam do tistega predela tržnice sploh ni uspelo priti). Najbolj zanimivi so bili prodajalci zelenjave, ki so proti koncu delovnega časa tržnice s skoraj neverjetnim kričanjem privabljali kupce, kako poceni razprodajajo svojo zalogo. Sicer je bila cena res tudi primerna taki reklami – naša cca. 2kg breskev smo dobili za samo 1AUD, kar je glede na razmere ki smo jih opisali že v prejšnjih objavah zelooo poceni. Poleg hrane pa je na trgu tudi ogromno oblačil, tehnične opreme, izdelkov iz lesa, spominkov….no in pač še vsega kar si lahko zamislite.
V tem ogromnem labirintu smo se zamudili toliko časa, da smo le za las ujeli zadnji brezplačni avtobus za turiste, ki je peljal do Royal Botanic Gardena, ki je bil najbližja postaja Albert parku, v katerem se je na ta dan odvijala uvodna dirka Formule 1. Po 40-minutni sightseeing vožnji po mestu smo le prispeli do želene točke in v bližini že zaslišali hrup, ki so ga povzročali motorji dirkalnikov in škripanje gum – z vsakim korakom pa se je hrup le še stopnjeval.
Na vhodu pa smo bili malo razočarani, saj se ni kaj dosti videlo – le skozi luknjice v plastični ograji se je dalo vsake toliko zagledati kak dirkalnik. Boljši pogled si je priboril Andraž, ki si je izboril prostor v krošnji bližnjega drevesa ;). Ko sem že skoraj obupal s slikanjem pa je do mene pristopil možakar (očitno sosed, saj je imel promocijsko karto za ogled dirke) in mi ponudil karte za ogled še zadnjih krogov. Ponujeno priliko sem takoj izkoristil za približanje pisti na kakšna 2 metra in slikanje, vendar zaščitna ograja, množica fotografov in predvsem hitrost formul ne omogoča glih kakšnih dobrih posnetkov. Vseeno pa je nekaj ratalo :P.
Ker avtobusi in tramvaji za turiste delajo samo do 16.ure, smo morali vso pot do hotela prehoditi. Vmes smo si privoščili še nekaj za pojest in šli v trgovino, v hotelu pa oprali cunje in se ne tako kmalu (ker je wifi v hotelu delal ekstremno počasi) odpravili spat.
*blog napisala Tina
Zjutraj smo spakirali, saj nas ta dan čakal let v Melbourne. Prtljago smo pustili na recepciji, nato pa smo se odpravili na znameniti Salamanca market, ki se odvija vsako soboto v Hobartu. Nameravali smo kupiti kaj za pojest in kakšen spominek, saj smo imeli let šele ob 17.30. Pričakovali smo dosti nižje cene, kot so pa v resnici bile. Glede na to, da je Sydney glavno mesto, ima cenejše reči kot Hobart. V bližini Salamance se je odvijal tudi zbor starodobnikov, tako da smo čas izkoristili za fotkanje z njimi. Privoščili smo si nekaj prigrizkov in po 2-urnem sprehajanju pristali v bližnjem parku na travi.
Pobrali smo robo v hotelu, počakali na naročen shuttle bus, ki nas je peljal naravnost do letališča in opravili check-in. Seveda ni šlo brez zapletov. Spet sem jo ušpičila Andražu, saj smo v nahrbtnik po pomoti dali še mojo kozmetično torbico v kateri so bile škarjice. Verjetno me ima zdej za hudobnico, ki ga hoče spraviti v zapor :P. No škarjice so mi vzeli in nas spustili naprej. Po pol urni zamudi leta, smo odleteli proti Melbournu. V tem mestu smo nastanjeni v Hotelu Discovery, ki je nekakšna meka za popotnike. V njem se najde vse, ljudi je ogromno, imamo wi-fi(ki nam občasno nagaja), nudijo nam brezplačen zajtrk in smo dokaj blizu centra. Po večernem tuširanju in nabavi v trgovini, smo se odpravili na praznovanje St. Patrick’s dneva v klet našega hotela. Po spiti pijački, nas je utrujenost premagala in smo jo pobrali proti sobi. Po partiji briškule sej je ta dan končal :D.
Strašljiv pogled prejšnjega dne se je v novem jutru spremenil v prav lepo, skoraj idilično postajališče na cca. 800m nadmorske višine, nas pa je predvsem zanimalo kaj nas čaka na vrhu gore, saj smo veliko pričakovali od lepega sončnega dne. Odločili smo se, da bomo z zajtrkom počakali do vrha, da nam bo zajtrk polepšal še lep pogled na mesto. O kako smo se zmotili J. Po par km ovinkov, smo prišli do vrha. Ne morem vam opisati kako močna je tukaj burja. Naš Britzo se je majal v vse smeri. Tako smo pojedli zajtrk kar v kamperju. Ko smo le zbrali pogum za ogled razglednih točk, nas je skoraj odneslo. Razgled je bil kljub temu zelo lep in ugotovili smo, da mesto Hobart le ni tako majhno kot ostala mesta na Tasmaniji. Po ne tako uspešnem slikanju (veter J) smo se počasi odpravili do našega nočnega počivališča, kjer smo počistili Britzkota, spakirali našo prtljago, se še pretegnili in nadaljevali pot v dolino. Ugotovili smo, da nam primanjkuje bencina, zato smo na Garminu poiskali najbližjo bencinsko. Garmin nam je pomagal tudi dobiti naš hotel (Brunswick), mene pa je mestna vožnja kar zmatrala. Andraž in Tadej sta vso prtljago znesla v hotel, jaz pa sem medtem čakala na avtobusnem postajališču. Nato pa sva se z Andražem zapeljala do letališča, kjer sva vrnila kamper, Tadej pa je medtem čuval našo robo in se dogovarjal glede naše sobe. Pri Britzu so ugotovili, da nam je kamenček načel sprednje okno, vendar pa zaradi popolnega kritja, nismo za to škodo odgovarjali. Vzela sva shuttle bus do hotela, kjer sva ugotovila, da je sprednji izgled hotela boljši kot sama notranjost. No važno, da je zastonj wi-fi :D. Po 2h sproščanja, smo se odpravili na petkov Fandango (nekakšna prireditev, kjer naj bi se predstavili domači vinarji), ki se odvija na Salamanca markets. Ko smo prišli do samega dogodka, smo ugotovili, da je to pač koncert, kjer prodajalo pijačo po zasoljenih cenah. O samih vinarjih ni bilo ne duha ne sluha. Počasi nas je že najedala lakota, tako da smo se po par krogih, ustavili v restavraciji Barcelona. Cene so bile tudi tukaj kar visoke, še posebej pa je fantoma skočilo v oči, da ju je pol l piva iz špinje stalo kar slabih 10$ vsakega. Nad hrano se pa ne moremo pritoževati :D. Malo smo se še sprehodili po mestu, potem pa nas je pot odnesla nazaj proti hotelu. V hotelu smo se odločili pogledati še film The hunter, ki je bil sneman prav tukaj na Tasmaniji. Na žalost, pa je samo Andraž pogledal film do konca :D.
Opomba o včerajšnjem dnevu: Ko smo se odpravljali iz parka Mt.Field, me je ustavila policija in sem pihala :D.
Seveda 0,0 :D.
Zjutraj, po zajtrku, nas je v vedru presenetil »Redback« spider (http://en.wikipedia.org/wiki/Redback_spider), ki velja za najbolj strupenega pajka v Avstraliji. Na Tasmaniji naj bi jih ne bilo veliko, saj je na tem območju preveč mraz za njih. Tako da imamo res »srečo« da si je izbral obiskati ravno nas. Spet v dežju smo se odpravili do mesta Launceston, staroangleškega videza, vendar brez kakšnih tako pomembnih turističnih znamenitosti, da bi se jih splačalo obiskati kljub nalivu. Tako smo se le odpravili na ogled mesta v kamperju in se nato odpravili na dolgo pot proti jugu.
Obiskali smo nacionalni park Mount Field, si ogledali slapove Russel, se sprehodili med ogromnimi, skoraj 80m visokimi drevesi in opazovali (zasluga gre Andražu, ki jih je videl) majhne prebivalce tega območja, ki so kot nekakšna mešanica kengurujev in zajcev J. Aja, saj najbrž ni treba povedati da je ves čas padal dež, ne?
Prenočiti smo želeli nekje čim bližje Hobartu, da bi imeli naslednji dan manj poti. Parkirali smo na počivališču, nekje na pol poti na goro Wellington, ki se dviga 1250m nad Hobartom. Zaradi oblačnega vremena je bil vrh zavit v oblak, visoka drevesa okrog našega kamperja, s temnimi oblaki v ozadju pa tudi niso dajala preveč prijetnega videza. Smo pa bili od vožnje že tako utrujeni, da ni bilo nobenega problema zaspat.
Budilka nas je že navsezgodaj prebudila za slikanje sončnega vzhoda ob obali. Sončni žarki pa so kar hitro začeli zavzemati bolj visok položaj, tako da naša fotografska dogodivščina ni trajala dolgo. V naravi med papagaji in še nekaterimi drugimi čudno oglašajočimi se ptiči smo pojedli zajtrk in se odpravili proti mestu Laucheston. V mestih ob »avtocesti« smo spraševali informacije glede poti, kje sploh je asfaltirana cesta med glavnimi mesti in nacionalnimi parki, vendar večinoma brez uspeha. Ko smo le ugotovili, da je glavna pot do nacionalnega parka, kamor smo nameravali iti, v bistvu makadamska avtocesta, smo se odločili ostati na severu države – v dolini Tamar.
Po zajtrku smo se odpravili na Bay of Fires (Zaliv Ognjev), ki je ime dobil po ognjih, ki so jih aborigini ob večerih kurili na dolgih peščenih plažah. Najprej smo se ustavili v mestecu, prej turistični vasi, Binalong Bay, ustavili pa smo se, da bi slikali zanimive kamne na obali, tam pa smo srečali tri (velike J) pelikane, malo preveč lene, da bi nam utekli in tudi preveč težke da bi kam daleč odleteli. Zato so bili odlična tarča za slikanje. Na žalost pa nismo bili pripravljeni na tako dolgo stanje na soncu, zato še zdaj čutimo rdeče posledice predolgega »pečenja« pod sončnimi žarki. Smo se pa zato na drugem delu mesta ohladili v precej mrzlem morju na peščeni plaži. Kopalcev na plažah ni več veliko, le vsake toliko se najde kak pogumnež (kot mi 😉 in se odpravi v vodo. Je pa sonce še vedno dovolj močno, da nas je ob prihodu iz vode hitro posušilo in ogrelo. Pot smo nadaljevali ob obali do naslednje vasice The Gardens in se ustavljali ob zalivčkih, namakali noge ter škljocali s fotoaparati. Na enem od zalivov nam je družbo delal igrivi zlati prinašalec (neznanega lastnika), ki se je veselo podil za nami in tekal po nizki vodi. Na enem od zalivov smo se namestili v zavetje dreves (med ostalimi kamperji, ki so tudi kampirali v zavetju tega zaliva) in tam tudi preživeli. Ta zaliv smo izbrali zaradi čudovitega razgleda na rdečkasto prelivajoče skale in turkizno – modrega morja. V teh zalivih so urejena mesta za kampiranje, vendar brez vode in tušev in le s provizoričnimi kemičnimi wc-ji (boljše v naravi 😀 #Tina).
Zbudili smo se v ne preveč jasno jutro, zato smo bolj v miru pojedli zajtrk na prostem in oprali vso posodo v kamperju. Odpravili smo se do nacionalnega parka Freicinet (za vstop smo morali plačati 60 AUD, cca.50€ – vendar velja ta vstopnina za vse nacionalne parke na Tasmaniji).
Najznamenitejši zaliv v tem nacionalnem parku je Wineglass Bay, do tam pa smo morali več kot uro in pol hoditi po strmi kamniti poti navzdol. Najbrž ni potrebno veliko ugibati, kaj smo si predstavljali o naši poti nazaj. Ob prihodu na Wineglass Bay nas je na belem pesku najprej pozdravil majhen kenguru, ki pa je bil precej bolj plašen kot kenguruji na Pebbly beachu. Slikali smo še nekatere zaščitene ptiče, nekaj panoram, oblaki in veter pa so nam preprečevali kopanje v čudovitem morju, saj bi po prihodu iz njega zmrznili. Naš strah glede poti nazaj je bil odveč, saj smo strmino nazaj opravili kot pravi hribolazci J.
Zadnji komentarji