Avstralija.si

Noč smo preživeli na letališču, ob 6.20 pa smo odleteli proti Cairnsu. Vsi neprespani smo upali da bomo kmalu dobili sobo v hotelu, vendar smo morali 3 ure prespati na travi v parku blizu hotela, ker soba še ni bila pripravljena. Ko smo jo le dočakali, smo zadremali za 2 ure, nato pa se odpravili v center mesta. V restavraciji smo si privoščili pokušino avstralskih specialitet: Barramundi fish&chips, kenguruja in krokodila. Odkrili smo, da je v mestu tudi nočni market, vendar se v centru mesta nismo zadržali do poznih ur, saj smo bili precej utrujeni zaradi neprespane noči.

Poleg tega pa smo se naslednji dan zbudili že ob 6:30, saj smo imeli rezerviran izlet v Kurando. Bus nas je pobral pred našim hotelom in nas zapeljal do stare železniške postaje, od koder nas je Scenic Train (turistični vlak, ki je obnovljen v starinskem slogu) peljal na uro in pol dolgo pot do Kurande.  Pot nas je vozila navkreber skozi tropski gozd. Vozili smo se počasi in med potjo slikali razgledne točke, ki jih je mogoče opazovati iz vagona vlaka med potjo.

Kuranda je vasica, katere glavne znamenitosti so tržnice, hiša metuljev, živalski vrt,… Nekoč je bila to vas, sedaj pa je njen starinski videz ohranjen le za namene turizma. Med 5-urnim obiskom Kurande smo se večinoma zadrževali na tržnicah, na katerih so cene visoke. Posladkali smo se s sladoledom in Kurando zapustili z gondolo Skyrail, ki nas je zapeljala nazaj v dolino. Po poti smo se ustavili na dveh razglednih točkah: slapovih Barron Falls in v osrčju tropskega pragozda. Tam smo srečali tudi ogromnega pajka (glej galerijo), ki je bil velik za Andraževo dlan. Bus nas je spet popeljal do hotela, kjer sem zaradi težav s prebavo tudi ostala cel večer, Tadej in Andraž pa sta šla v center mesta na obilno večerjo (pujsa :).

Zjutraj smo se v motelu zbudili že zgodaj, saj nas je čakala še priprava potovalk za let iz Darwina v Cairns. Pojedli smo zajtrk in velikonočnega čokoladnega zajčka, z muko spravili vso našo robo v potovalke ter jih pustili na recepciji, sami pa se v vročem in soparnem dopoldnevu odpravili po ulicah Darwina, iskat znamenitosti in redke odprte trgovinice na Veliko noč. Že po obisku prvih par trgovin pa se nam je še potrdila ugotovitev, da je v Darwinu vse drago. Taksist nam je namreč že včeraj povedal, da so stanovanja in življenje v Darwinu dražje kot v drugih avstralskih mestih, npr. Sydneyu, Melbournu,… Tudi sami pa smo se pri hrani in spominkih prepričali, da je to še kako res. Tako smo brez zapravljanja prehodili glavne ulice v mestu ter se v popoldanskih urah vrnili do hotela, kjer so nam pustili, da smo nekaj najbolj vročih ur dneva preživeli na ležalnikih ob bazenu. Po mestu smo spet opazili veliko spominskih obeležij padlim v 2. svetovni vojni. Ista enota japonske flote, kot je napadla Pearl Harbour, je 19.2.1942 napadla tudi mesto Darwin, ki je s 64 bombnimi napadi najbolj bombardirano mesto na svetu v 2. svetovni vojni. Gleda na oddaljenost in odmaknjenost Avstralije so takšni zgodovinski podatki malo presenetljivi, Avstralcem pa spomin na padle pomeni zelo veliko (saj je sredi puščave veliko več spomenikov padlim herojem v 1. in 2. svetovni vojni kot pa črpalk in ostalih znakov življenja.

Pred odhodom na letališče smo se spet podali v center mesta nekaj pojest in se ustavili tudi na glavni peš coni, kjer mesto Darwin nudi brezplačen brezžični internetni dostop (kar je skoraj čudež v Avstraliji, saj tega sredi mest do zdaj še nismo doživeli ;). V hotelu so nam naročili malo večji taksi, da smo lahko spravili vso našo prtljago noter in se približno ob devetih zvečer »nastanili« na letaliških kavčih, kjer bomo gostovali do jutra. Naš let v Cairns je napovedan za 6:20, ker pa je letališče mednarodno, moramo check-in opraviti prej kot na drugih letališčih do sedaj, od koder se leti le na notranjih destinacijah. Srečo smo imeli, da smo dobili prostor zraven vtikača, tako da smo si lahko ogledali par delov serij, nato pa je našo Tino premagal spanec (glej v galeriji :), mi pa smo varvali naše potovalke na nepričakovano prometnem letališču sredi noči.

Zaradi hude vlage in vročine smo slabo spali, poleg tega pa so nas zjutraj zbudili še maratonci, ki so imeli štart ravno pred našim kamperjem. Pojedli smo zajtrk, spakirali robo s kamperja in ga počistili, nato pa se odpravili na Parap Market. Parap Market velja za enega »must see« marketov v Avstraliji, vendar se lahko skrije pred Melbournskim. Na tej tržnici je poudarek predvsem na hrani, ne glede na to pa je market precej manjši kot smo pričakovali. Edino prednost je predstavljala priložnost slikati aborigine, ki na tržnici igrajo razne inštrumente ali pa slikajo. Pot nas je vodila še do centra mesta, kjer smo v info centru pridobili nekaj (neresničnih) informacij. Namreč zaradi Velike noči je večina stvari v Darwinu zaprtih. Nato smo se nastanili v hotelu, ki se nahaja v centru mesta. Fanta sta šla vrniti kamper, jaz pa sem medtem skrbela za naš blog. Po krajšem počitku, smo se odpravili do Darwin Harbour, kjer naj bi se nahajale restavracije s krokodiljim in kengurujevim mesom. Presenečeni smo bili, da se na tem delu nahajajo same kitajske restavracije s hitro prehrano, ki pa strežejo tudi lokalne specialitete kot sta kenguru in krokodil. Poskusili smo tudi kamelje in bivolje meso, naša mnenja o okusih pa so različna. Vsi smo se strinjali, da je krokodilje najbolj pusto. Potem nas je pot vodila skozi turistični del mesta, srečo pa smo preizkusili tudi v oddaljenem kazinoju. S prisluženimi dolarčki smo si plačali taksi nazaj do hotela.

Po pestri noči – v sanjah so me namreč lovili krokodili J – smo nadaljevali z našo potjo po Kakaduju. Ustavili smo se v aboriginskem kulturnem centru, kjer smo izvedeli veliko o njihovi kulturi. Zanimivo je predvsem to, da imajo pri njih ljudje in stvari duhovni pomen. Vse njihove naravne znamenitosti so svete: po njihovi kulturi so namreč nastale z vpletenostjo duhov. Ogledali smo si tudi Nourlangie, nahajališče ene izmed najbolje ohranjenih aboriginskih poslikav na kamnih. Nekatere poslikave so stare tudi nekaj 1000 let (več v galeriji). Pot okoli teh poslikav je dolga le 1.5km, vendar nam je zaradi vlage in opoldanskega sonca vzela sapo. Ustavili smo se tudi v Jabiru, ki je edino »mesto« v Kakaduju in po poti proti Darwinu opazovali, če se v rokavih rek skriva kakšen krokodilček. Na žalost/srečo jih nismo srečali. V Avstraliji se krokodili delijo na  sladkovodne in slanovodne (estuarske). Prvi plašni in za človeka dokaj nenevarni, slanovodni pa napadalni in so že napadli ljudi v Kakaduju. Slanovodne se prepozna predvsem po širini gobca, ki je večji kot pri sladkovodnih, so pa tudi za kakšen meter večji. Krokodili so zadnjih 40 let zaščitena vrsta, lov nanje je pa prepovedan. Od takrat jih je 10x več in se v mokri sezoni selijo proti notranjosti. Zato skrbniki parka, preden odprejo poti, pregledajo reke in izvire, da lahko kolkortolko obvarujejo ljudi. Kontradiktorno temu, pa se krokodile v parku ohranja zaradi turizma, saj veliko agencij ponuja ravne oglede hranjenja krokodilov… Ker imamo kamper še do jutri smo se proti večeru odpravili proti Fannie Bay, ki je v predmestju Darwina. Kopanje je na severu Avstralije prepovedano, saj se čez celo leto (še posebej pa sedaj) v morju nahajajo Box Jellyfish (strupene meduze), ki so smrtno nevarne za človeka. Tako da smo si namesto kopanja privoščili večerjo s pogledom na morje  (brez piva, ker alkohola na Veliki petek ne prodajajo) in za sladico sladoled J. Fannie Bay je zelo živahno predmestje, povsod je polno ljudi, ki imajo piknike, rolajo, igrajo šah… V večernih urah se je dogajanje umirilo, zato smo se odločili, da bomo tam tudi prespali.

Po jutranjem čofotanju v termalnih vrelcih v Mataranki smo se odpravili še do centra mesta, kjer smo zavili proti Bitter springs termalnim vrelcem. V mestu smo takoj opazili, da posvečajo veliko pozornost prepoznavnosti njihove knjižne uspešnice »We of the never never«, saj se po celem mestu nahajajo kipi glavnih junakov, muzej… Termalni vrelci v katerih se zadnja dva dneva kopamo dosežejo tudi 34°C, tako da niso ravno osvežujoči, je pa voda čista. Po kopanju smo šli še pogledat ribe Barramundi, ki jih hranijo vsak dan ob 9:30 in 13:00, ogled pa je brezplačen. Na žalost smo bili za hranjenje prezgodnji, nam pa se je mudilo naprej. Za hip pa smo le videli te ogromne ribe, ki ležerno plavajo po ribniku. Pot nas ej vodila do Katherine, ki je največje mesto po poti od Alice Springs do Darwina. Zadovoljni s ceno bencina smo natankali, v info centru se oborožili z informacijami o poplavljenosti cest in krokodilih, ter se odpravili do Kakadu NP. Že celo pot so nas ob cesti spremljali termitnjaki, tako da smo tudi to »znamenitost« dokumentirali. Na severu Avstralije se zadnjih par mesecov odvija »wet season« (mokra sezona), ki bi morala biti že proti koncu, vendar je v zadnjem tednu zapadlo veliko dežja, tako da ostaja veliko poti v Kakaduju zaprtih. Ker smo vstopnino v ta NP že kupili na internetu, nam ni ostalo drugega kot si ga ogledati. Za današnji dan smo si organizirali samo ogled razgledne točke, saj je bil že večer. Iz nje se nam je odprl pogled na krošnje dreves NP in nam razkril velikost tega področja. Seveda adrenalina ni manjkalo, pot do razgledne točke je bila namreč zaraščena, v okolici pa nobene žive duše. Po napornem dnevu smo se ustalili v javnem kampu, ki naj bi bil 5$ na osebo, v njem pa ni niti tušev. Ker imamo kaper z WC-jem smo se odločili, da tega prispevka ne bomo plačali, saj se le ta zbira prostovoljno v škatlo. Ne povedat nobenemu! J

V zelo soparnem ozračju smo si skuhali večerjo in se po igranju kart odpravili spat.

Zjutraj smo se v Tennant Creeku še seznanili z novimi turističnimi informacijami ter natankali nato pa se odpravili na 570km dolgo pot do našega dnevnega cilja, Mataranke. Kljub velikemu številu bencinskih črpalk, pa je treba biti previden: zgodi se, da kakšni črpalki začasno zmanjka goriva, nam pa se je zgodilo tudi, da cev za gorivo ni šla v naš rezervoar, tako da smo morali s tankanjem počakati do naslednje postaje. Celodnevna vožnja skozi nič nas je kar utrudila, zato smo bili veseli, ko smo prispeli do Mataranke in se okopali v naravnem termalnem bazenu sredi divjine. Malo so nas prestrašili veliki pajki, ki so pletli mreže okoli vode, je pa za boljše vzdušje poskrbel wallaby, ki je skakljal okoli. Vroča voda nas ni ravno ohladila, nam je pa zato bolj prijal hladnejši večerni zrak, ko smo prišli iz vode. Odločili smo se, da prespimo na tem parkirišču in se naslednji dan še enkrat okopamo v termalni vodi.

Po poti proti Mataranki smo skoraj povozili dolgo črno – sivo kačo, Tino pa je ob pogledu nanjo zgrabila panika in ni več hotela ven iz kamperja.

Zjutraj smo v Alice Springsu obiskali Informacijski center za obiskovalce in se ustavili pred Hungry Jackom (nismo še 100% ampak najbrž gre za avstralsko različico Burger Kinga), saj ima vsaka restavracija brezplačen wifi, nekaj črtic uteče tudi do parkirišča, da lahko na hitro skočimo na internet. Nato smo se odpravili na dolgo pot proti Darwinu. Do 6.4. nas čaka kakšnih 1700km vožnje skozi puščavo, ki pa vsekakor ni taka, kot sem jo pričakoval. Namesto peska ali kamenja, se pred nami odpirajo ogromne površine večinoma zelene trave z nizkim grmičevjem in majhnimi drevesi. Na približno vsakih 100 – 150km se nahaja bencinska črpalka, ki je hkrati tudi trgovina, restavracija, motel, kamp, bar in še kaj. Vse pa izgledajo približno tako  kot bi si jih predstavljal iz filma: večinoma stare opečnate in kovinske stavbe z zastarelimi pumpami, v močno klimatizirani notranjosti pa star možakar, ki hkrati streže v baru in vodi blagajno za črpalko. Le še nekaj aboriginov je potrebno razporediti po senčnih legah v okolici in slika je popolna J . Puščavska cesta pa je utrujajoče dolgočasna: 30-40km dolgi odseki popolnoma ravne ceste brez najmanjšega ovinka, je pa vsaj postavljena ograja na obeh straneh ceste, ki prepreči udor velikega števila kengurujev in kamel na cesto. Tako je tudi zelo malo povoženih kengurujev in wallabijev, kamel pa sploh še nismo videli. Smo pa ob robu ceste opazili že nekaj mrtvih krav iz kmetij, ki se nahajajo kar nekje sredi puščave. Nam pa je od vse vožnje najbolj všeč tempomat v našem kamperju, saj bi bila vožnja brez njega po teh cestah veliko bolj naporna. Prednja ppostelja, ki se nahaja nad kabino skoraj popolnoma zakriva kabino  pred soncem, tako da je vožnja v klimatizirani kabini prav prijetna. Tudi sicer je naš kamper kar sodobno opremljen: Mercedez Sprinter z avtomatskim menjalnikov, zraven volana pa še poseben ekranček, na katerem se predvaja slika iz kamere na zadnjem delu vozila, ko se vozi v rokverc. Imamo tudi klimatsko napravo (ki sicer dela le, ko smo v kampu priključeni na elektriko), tv, kuhinjo z mikrovalovno in pečico, dve postelji, dnevni prostor z mizico ter (sicer bolj majhno) kopalnico.

Zvečer smo prispeli do Devils Marbles, kjer smo ravno pred sončnim zahodom ulovili znamenite kamne okrogle in ovalne oblike, ki so raztrešeni sredi puščave ob cesti. Po legendi naj bi to bila jajca Mavrične kače. Prespali smo v malo večjem kraju, Tennant Creek, ki se nahaja še 100km naprej od Devils Marbles.

Zjutraj smo zgodaj vstali, saj nas je čakal kar pester dan. Izkoristili smo 1h interneta, da smo naložili slikce na blog. Glede na to, da smo mislili, da v puščavi ne bo interneta, smo lahko zadovoljni, da smo lahko vsaj nekaj naložili, četudi v najslabši kvaliteti. Šli smo še tankat (v vseh supermarketih v Avstraliji je v navadi, da z nakupom pridobiš kupon, s katerim lahko na izbranih črpalkah tankaš 4 ali 10 centov ceneje/liter, odvisno od višine računa). Nabavili smo še sadje in meso ter doživeli outback občutek, ko v velikem mestu nismo imeli kje sprintat vstopnic za Nacionalni park Kakadu, ki ga bomo obiskali v okolici Darwina. Klasične fotokopirnice nimajo, internet v Internet Cafeju je crknil ravno ko smo prišli tja, ko smo vse usposobili pa je zmanjkalo kartuše. Niti se nismo več čudili, da precej velika pisarna, ki oglašuje svoje »printerske storitve«, nima nove kartuše, zato smo srečo poizkusili drugje, kjer nam je le uspelo. Iz Alice Springs smo se nato podali proti zahodu v nacionalni park West MacDonnell. Na izvirih Ormiston Gorge in Ellery Creek Big Hole smo se opogumili in šli v vodo. V nasprotju s pričakovanji je bila voda ob izviru temno rjava – črna, tako da se ni videlo niti 20cm v globino. A vseeno ni bila topla, prej mrzla, kljub ekstremno visokim temperaturam v zraku. Sicer pa je bila okolica izvira izredno lepa in daje občutek oaze sredi puščave, kljub temu, da še vedno vozimo po zelo nepuščavski, zeleni pojkrajini. Na ostalih razglednih točkah, tudi po zaslugi suše v strugi, nismo videli kakšnih posebnih znamenitosti. Proti večeru smo se odpravili v Simpsons Gap, kjer se zjutraj in v poznih popoldanskih urah hranijo wallabyji (majhni kenguruji). Mi smo tam tudi prespali, a jih nismo videli ne v popoldanskih, ne v jutranjih urah. Za večerjo pa smo si pripravili tipično avstralsko jed: pečeno meso na žaru (BBQ), zelo popularno lokalno kranjsko klobaso (po njihovo Kransky). Je ena najpogostejši mesnin, ki jih videvamo po trgovinah: največkrat v kombinaciji s čilijem, saj imajo Avstralci radi močno začinjeno in pekočo hrano. Zato je tu tudi ogromno raznovrstnih azijskih restavracij.

Takoj zjutraj ko sem se zbudila, sem se spomnila, da smo nekaj pozabili. Nismo namreč šli do Uluruja in se ga dotaknili, kar naj bi te napolnilo s pozitivno energijo. Fanta sem prepričala, da bodo mame jezne, če ne gremo nazaj, tako da smo ponovno obiskali Uluru. Hoja po »peklenski« vročini nas je peljala ob boku tega mogočnega kamna in lahko z veseljem priznamo, da se nam je pot nazaj splačala. Še vedno se tudi nismo rešili muh – kamorkoli stopimo iz kamperja se takoj usuje roj ekstremno tečnih muh na nas, upamo pa da bo v drugih delih puščave boljše.  Po dobrih 2h hoje, smo se podali na dolgo pot nazaj v Alice Springs. Po poti smo se ustavili še na razgledni točki, kjer smo videli Mount Conner (podobo kot Uluru stoji kamnita gmota sredi puščave, le da je mizaste oblike), na drugi strani pa na pol posušeno jezero. Hoteli smo še obiskati Rainbow Valley, kjer naj bi bile čudovite barve puščavskega peska, vendar se po tej poti nismo smeli voziti, saj ni bila asfaltirana. Cena bencina je bila v okolici Uluruja čez 2 AUD na liter, zato smo poskušali varčevati na bencinu. Sredi puščave se nam je tudi zgodilo, da je ostala bencinska črpalka brez dizla, vendar smo imeli še dovolj zaloge da smo se prebili do naslednje čez dobrih 100 km. V Alice Springs smo našli kamp, se nastanili, skuhali pašto in se odpravili spat.