Avstralija.si

Po samo 4 urah spanja (vstali smo namreč že ob 5:00), smo odhiteli k 30km oddaljenemu Uluruju. Zunaj je bilo še temno, tako da okolice nismo videli. Za vstop v nacionalni park Uluru in Kata Tjuta je potrebno plačati 25$ na osebo, v njem pa se ne sme zadrževati prek noči. V njem so določene točke za ogled sončnega vzhoda in zahoda, tako da nismo imeli problemov z iskanjem idealne ogledne točke. Zjutraj je bilo na točki za sončni vzhod zbranih že zelo veliko ljudi. Videti je bilo tudi, da je pred enim mesecem deževalo, saj v okolici ni bilo ne duha ne sluha o puščavi. Sončni žarki so obsijali ogromno skalno gmoto sredi zelene grmičaste pokrajine. Za oči je bil to odličen pogled, naši fotiči pa so bili malo razočarani, saj zaradi veliko senc pogled ni bil najlepši. Skoraj neverjetno pa je, koliko muh »napada« turiste. Kmalu po sončnem vzhodu se jih je nabralo toliko, da jih je imel vsak vsaj 10 na sebi, 2-3 na obrazu – in so silile v nos, uha, usta, ustavljale so se na objektivih in pred njimi tako da so uničile tudi polno fotografij s svojim poziranjem. Po kratkem dopoldanskem počitku smo se zaradi vročine v kamperju odpravili do info točke. Kaj kmalu smo ugotovili, da je aboriginska umetnost zelo draga (nekatere slike so dosegale cene do 5000 AUD in več), tako da smo misel na nakupe kar opustili. V tem centru so imeli tudi album zbranih pisem ljudi, ki so iz Uluruja vzeli kakšen kamnit »spominek« in to zdaj obžalujejo, saj mislijo, da jim je prinesel prekletstvo. Hoja na Uluru je odsvetovana iz več razlogov. Veliko ljudi je med vzponom zaradi napora umrlo, s hojo po njem se ne spoštuje aboriginske kulturne dediščine, saj je za njih Uluru sveta gora. V povprečju naj bi se zaradi sonca popilo 1 liter tekočine v eni uri (na osebo). Tudi sami smo ugotovili, da tukaj popijemo ogromno. Naša naslednja destinacija je bila Kata Tjuta (The Olgas), ki je od Uluruja oddaljena dobrih 30 km. Po poti smo naredili par fotografskih posentkov in se sprehodili do razpoke v Kata Tjuti. Vročina in lakota sta nas pošteno zmatrali, tako da smo se počasi odpravili nazaj proti Uluruju, saj nas je čakalo še slikanje Uluruja ob sončnem zahodu. Pravega sončnega zahoda na žalost ni bilo, saj so sonce zakrivali oblaki, ampak nam je vseeno uspelo posneti par lepih slik. Kaj se vam zdi? J

Odločili smo se, da naslednji dan ne gremo v Kings Canyon, saj so temperature tukaj ekstremne, tako da vsakršno daljšo hojo odsvetujejo. Zapeljali smo se do postajališča izven mesta Yulara, si spekli perutničke in riž in se zgodaj odpravili spat.

* TINKA – Fanta me hecata, saj je aboriginska tradicionalna jed kuščar (aboriginska beseda za kuščarja je Tinka), ki ga zakopljejo v zemljo in pokrijejo z vročim ogljem, da se speče.

Po obilnem zajtrku smo se poslovili od naših gostiteljev. Cat nas je peljala na letališče, kjer smo s Qantasom odleteli v center Avstralije-Alice Springs. Imeli smo malo problemov s prtljago, saj smo presegli dovoljeno težo, ampak fanta sta se znajdla; dala nase dvojne hlače, par stvari v žep in je šlo. Qantas ni nizkocenovnik, tako da smo lahko med letom gledali filme, nanizanke, igrali igrice,… dobili smo tudi majhen prigrizek in pijačo. Kot zanimivost naj povem, da sta Adelaide in Alice Springs v istem časovnem pasu, vendar Adelaide, ki spada v SA (Južna Avstralija) premakne uro v poletnem času, Alice Springs  (NT – Severni teritorij), pa ne. Tako da smo ob pristanku v Alice Springs morali dati eno uro nazaj. Presenetilo nas je tudi vročih 36°. Zmenili smo se, da Andraž ostane na letališču s prtljago, jaz in Tadej pa sva šla po našega Britzota. Shuttle bus nas je peljal skozi mesto in pustil prav pred vrati Britza. Med vožnjo smo opazili, da je ”puščava” bolj zelena kot smo si predstavljali, ob poti pa smo videli veliko aboriginov, ki so avstralski domorodci. Med vožnjo smo spoznali tudi nekaj nemških najstnic, ki so na delovnih počitnicah v Avstraliji. To je precej pogosta praksa v drugih državah EU, sem pa prihajajo za 6-12 mesecev in potujejo po Avstraliji, vmes se pa ustavljajo v določenih krajih in opravljajo kratkoročna, predvsem sezonska dela. Najboljše delo, ki so ga one dobile po poti, je bilo obiranje banan v Queenslandu (Vzhodna obala Avstralije), kjer so zaslužile tudi po 30 AUD (cca.24€) na uro!  Ko smo prispeli na Britz so nam povedali, da dobimo Maui kamper, ki je sodobnejši od Britza. Z nasmeškom na obrazu sva šla nakupit špežo, kar nama je nasmešek zmanjšalo, saj je v puščavi vse drago. Po 4-ih urah sva pobrala še Andraža na letališču. Odpravili smo se na okoli 500 km dolgo večerno vožnjo proti Uluruju (Ayers Rock). Ponoči je res zoprno voziti, saj je ob cesti veliko grmičkov, znaki pa po celi poti opozarjajo na divje živali. Na tej puščavski cesti smo srečali tudi veliko Road Trainov (”cestnih vlakov”), ki so ogromni kamioni z velikim številom prikolic. Ob 1:00 zjutraj smo se le odpravili spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje za sončni vzhod.

Naslednji dan zjutraj nas je Milanova hčerka Cat odpeljala v center mesta Adelaide. Mesto deluje ogromno, vendar zavzema takšno površino predvsem zato, ker vsi živijo v hišah, večina od njih ima zraven še park/vrt, zato zgleda da v mestu živi veliko več ljudi kot jih dejansko je. Obiskali smo Centralno tržnico, kjer smo si ogledali pridelke lokalnih pridelovalcev (sadje, zelenjavo, sire, mesne izdelke, spominke,…). Še posebej nam je v oči padla mesnica, kjer so prodajali le kengurujevo meso. Vendar le meso velikih, rdečih kengurujev in ne takšnih majhnih, kot smo jih do sedaj srečevali mi. Iz njih delajo tako čevapčiče, mesne kroglice, šalame, zrezke… J Večina »sladkega« dela tržnice pa je že popolnoma pripravljena na veliko noč s čokoladnimi jajčki, saj so avstralci precej religiozen narod in je zanje velika noč kar pomemben praznik. Po tržnici smo se odpravili do dolge peščene plaže, vendar ljudi ni bilo veliko, saj nismo v višku sezone (pravzaprav se oni že pripravljalo na zimo, saj je zunaj le še dobrih 26, 27°C ;). Smo pa zaradi tega imeli privilegij, da smo se lahko z avtom zapeljali na plažo, skoraj do morja.

Po kopanju in snorkljanju smo se spet odpravili do Milana, ki je tačas pripravil BBQ večer, kjer smo spoznali še njegovo drugo hčer Patty z družino. Sedaj pa aktivno pakiramo za jutrišnji let v Alice Springs in se hkrati pripravljamo tudi na spanje. Lahko noč!

Zjutraj smo se odpravili iz kampa v Millicentu na dolgo pot proti našemu cilju, mestu Adelaide. Ustavljali smo se v obalnih mestecih (Southbank, Robe, Kingston) in izvedeli, da je obalni nacionalni park prav v dneh našega prehoda zaprt zaradi iztrebljanja črvov (oziroma nekih podobnih škodljivcev). Tako je naš dan minil precej dolgočasno, brez ustavljanja in skoraj cel dan smo prebili le po dolgih ravnih cestah. Na približno 200 km dolgi cesti, brez mest, vasi in bencinskih črpalk smo ostali do poznih popoldanskih ur, nato pa se v bližini našega cilja nastanili v mestecu Strathalbyn, v idiličnem mestnem parku. V parku je tudi zelo lepo urejen BBQ area (prostor za pečenje na prostem). V Avstraliji smo naleteli že na polno takšnih javnih/državnih prostorov za peko na prostem (večina izmed njih deluje na elektriko, nekateri pa tudi na plin in drva – uporaba je brezplačna, za urejanje in čiščenje teh prostorov pa skrbijo javni delavci). Mestece je urejeno v zanimivem slogu: nekatere hiše so zgrajene in obnovljene v starem viktorijanskem slogu, novejše, predvsem pa trgovine so pa točno takšne, kot bi jih pričakoval na ameriškem divjem zahodu.

Po čiščenju kamperja smo se naslednji dan odpravili do naše končne destinacije. Vmes smo se ustavili še v vasi McLaren Vale, ki slovi kot najboljša pridelovalka avstralskega vina Shiraz (ena izmed najbolj znanih avstralskih sort vina). Po prihodu v Adelaide smo poiskali hišo našega gostitelja, Milana Bogatca, ki živi na pobočju hriba, blizu morja in s čudovitim razgledom na Adelaide in peščeno plažo ob morju. Odpeljali smo se do centra mesta, kjer smo vrnili kamper, ob prihodu nazaj pa smo se veselo odpravili do plaže na naše (šele drugo!) kopanje v Avstraliji. V Adelaide je prijetnih 27-28°C, zato se je en tufo v morje prav prilegel. Po prihodu nazaj nam je Milan pripravil slastno večerjo, na katero je prišla tudi njegova hči Cat s svojima hčerama. Po dobrem tednu dni smo se končno odpravili spat v pravo posteljo ;).

* Dodan tudi nov video na blogu za 22.dan! 🙂

Po jutranjem bujenju sredi gozda smo pot nadaljevali v Portland, prvo naselbino evropejcev v Viktoriji (državi, ki pokriva območje jugovzhodne Avstralije). V okolici smo si ogledali še blowhole (kjer skozi luknjo na obali šprica voda, ko ob obalo trčijo valovi). Skoraj neverjetno, ampak ravno danes so se po skoraj tednu dni umirili orkanski oceanski valovi in tako tudi te znamenitosti nismo mogli videti v akciji. Pot smo nadaljevali do Nelsona, zadnje vasi v Viktoriji, vendar pa predvidenega kopanja zaradi mrzlega morja in zraka ni bilo, kljub lepi in dolgi peščeni plaži. Nekaj kilometrov naprej smo prečkali mejo med zvezno državo Viktorijo in zvezno državo South Australia (Južna Avstralija). Na meji je potrebno v posebne namenske kontejnerje odvreči vse sveže sadje in zelenjavo, saj se zaradi karantene in bojazni, da se prenesejo kakšne bolezni, ne sme vnašati teh živil med zveznimi državami v Avstraliji. Poleg tega smo na meji tudi zamenjali časovni pas (za pol ure nazaj) – kar je vsak od nas doživel prvič, da smo časovni pas menjali na potovanju po cesti. Naša prva naloga je bila najti turistični center, saj ti ne nudijo informacij o nastanitvah v drugih zveznih državah, temveč le o svojih. Tako so nas usmerili na pot po obali in bili zadovoljni že s prvim kampom v  kraju Millicent. Pojedli smo pašto, napisali blog in se počasi odpravili spat.

Zgodaj zjutro, smo se kljub deževnemu dnevu odpravili v Otway Fly (to je jeklena konstrukcija, ki se nahaja okoli 60m nad tlemi in se po njej hodi med krošnjami dreves), saj smo že prejšnji dan kupili vstopnice. Kaj kmalu smo ugotovili, da nas bo malo v parku, saj sta bili poleg nas na parkirišču samo še dve vozili. Ogled parka ni voden, tako da smo dobili samo pisna navodila in zemljevid za ogled. Celoten ogled traja dobro urco, a nam je pot vzela malo več časa zaradi dežja in fotografiranja. Že na začetku poti nas je znak opozoril na možno srečanje s kačami, tako da sem se »pogumno« skrila za fante in smo nadaljevali pot proti zaraščeni notranjosti gozda. Kar naenkrat smo nad sabo zagledali ogromnega pitona, ki pa je bil na mojo srečo le replika pra-historičnega pitona. Po zabavni  urci in pol sprehajanja, smo se vrnili do kamperja. Po poti smo se ustavili še v bližnji vasici, da smo poklicali na Britz v zvezi s predrto gumo in se posladkali s 3 muffini v bližnji trgovini. Potem smo po ovinkasti poti odšli proti znamenitosti 12 Apostolov. Kot zanimivost: Apostolov ni 12, ampak jih je lahko iz zraka videti samo 11, s kopnega pa okoli 7. Zaradi slabega vremena, nam je bil pogled nanje malo pokvarjen, ampak smo vseeno posneli kar veliko slikc. Naslednja destinacija je bil Loch Ard Gorge, kjer se je vreme izboljšalo in smo se lahko slekli v kratke rokave. Zaradi stiske s časom smo se odpravili proti Port Campbel-u, kjer smo pri mehaniku zaflikali gumo in se nastanili v tamkajšnjem kampu. Ker je free wifi v Avstraliji zelo počasen, ne vemo ali nam bo uspelo naložiti vse slikce.

Zjutraj smo se zbudili v deževno/sončno/oblačno/jasno jutro. Preko celega dne se je namreč izmenjevalo jasno in oblačno – sončno in deževno vreme. Po jutranjem sprehodu po mestu in zajtrku smo se stuširali v bližnjem kampu, nato pa odpravili do polotoka Cape Otway. Zaradi previsoke vstopnine nismo obiskali tamkajšnjega svetilnika, smo pa zato več časa porabili za slikanje koal. Med tem nas je parkrat ulovila nevihta in nas pregnala v kamper, ob vsakem naslednjem obisku dreves pa so bil koale vedno manj fotogenične, saj so bile vse premočene. Njih pa nevihte očitno niso preveč motile, saj jih je večina nepremično spala, nekatere so si privoščile kakšen evkaliptosov listek, le redke izmed njih pa smo tudi videli v gibanju. Zaradi skoraj celodnevnega spanja tudi ni čudno, da so zelo samotarske živali in ne živijo v skupinah.

Pozno popoldan smo se odpravili proti naši naslednji destinaciji, Otway Treetop Walk, kjer smo nameravali prespati v bližini in ta park obiskati naslednji dan zjutraj. Na bližnji poti pa smo zapeljali na 5-6cm velik cvek, ki nam je prepiškal gumo – tako da smo se morali v mraku ukvarjati še z menjavo gume. Kot je že v navadi – ni potrebno posebej omenjati da je med tem ves čas lilo. Vseeno nam je kar kmalu uspelo najti parkirišče z wc-ji, kjer smo preživeli noč.

* – Na blogu za 18.dan smo objavili nov videoposnetek prodajalca na tržnici v Melbournu 🙂

Uffa kakšna noč :S. Kmalu potem ko smo se odpravili spat je začel pihati močan veter, tako da do 3:00 nihče ni mogel zaspati (razn Andraž :P). Zato smo se sredi noči odločili, da zamenjamo lokacijo in si poiščemo mirnejše zavetje. Parkirali smo na parkirišču pod golf igriščem. Zaradi naporne noči, smo s spanjem potegnili do 10 ure. Kot je napovedal Andraž, zgleda da bo res padal dež, še ko bomo v puščavi L. Iz tega lahko ugotovite, da je spet deževalo, a se je na srečo do 13 razjasnilo. Ob obali smo se odpeljali proti mestu Torquay in med potjo slikali na razglednih točkah, opazovali surfarje in kitesurfarje in v Torquayu obiskali visitor center. Pozanimali s mo se o kampih,kjer bomo v naslednjih dneh prenočevali. Po poti do mesta Anglesea, smo se ustavili še na znameniti plaži Bells Beach in na Point Addisu, ki sta zelo popularni med surfarji in snorkljarji.  Na videz nista bili kaj preveč privlačni, saj se na obali nahaja velika količina čudnih alg (merd de la mer kot smo jo mi poimenovali – več v slikah). Jaz sem z teleobjektivom poskušala ujeti surferje, vendar so nas mraz in valovi kmalu pregnali v kamp Anglesea Family Caravan Park. Še pred nastanitvijo smo obiskali še bližnje golf igrišče, ki je znano po kangurujih. Ta skupinica je bila bolj plašna kot tista, ki smo jo videli na Pebbly Beachu. Pred kuhanjem večerje smo šli še na hitro namakanje v bazen, ki je bil hladnejši kot smo mislili. Z večerjo smo si nrdili posebne klobase, ki smo jih kupli prejšnji dan, z okusi: chilly-med, provansalska zelišča in posušen paradižnik-bazilika. Zdaj nas čaka pa še urejanje bloga in nalaganje fotografij :).