Zjutraj smo morali zgodaj vstati, da so nas s hotelskim avtobusom odpeljali do letališča, kjer smo prevzeli naš prvi kamper (kampervan). Vso našo robo smo nekako nabasali v ne preveč veliko vozilo, ga še malo dodatno obremenili z obiskom supermarketa in naložitvijo robe za cel teden in se odpravili proti morju. Na poti smo si privoščili še kosilo na prostem, na prvi načrtovani destinaciji pa smo bili kar malo razočarani. V kraju Eaglehawk Neck, kjer z nasipom začenja velik polotok, se nahaja Tesselated Pavement, kamnite plošče, ki jih je narava oblikovala v pravilne pravokotne oblike. Vendar slika v realnosti še zdaleč ne dosega slike, ki nas je pritegnila, da smo se odločili obiskati ta kraj. Pot smo nadaljevali do Port Arthurja, nekdanjega zapora, v katerem so bili zaprti najhujši kaznjenci (za Tasmance najbrž podobnega pomena kot Alkatraz za Američane). Vendar se nam za ogled na pol porušene stavbe ni zdelo vredno dati 35AUD na osebo (cca. 30€), zato smo brez načrtovanih ogledov krenili proti nacionalnemu parku Freicinet, v mesto Coles Bay, kjer smo po 370 km vožnje prespali na parkirišču tik ob morju.
Zaradi popoldanskega leta smo se zjutraj zbudili bolj zgodaj in se odpravili na zajtrk v motelu. Iz istega razloga smo tudi spakirali kovčke, saj smo morali pred letom »nevarne« predmete pospraviti v potovalko.
Odločili smo se da bomo ubrali pot po Great Pacific Drive. Na jugu, od koder smo se vračali proti Sydneyu na sever, je bencin precej dražji. Ravno ko smo natankali in smo se želeli ponovno vključiti na avtocesto, smo na nevarnem križišču trčili v s strani vozeče vozilo. Trčili smo z levim sprednjim delom vozila, tako da se moja vrata niso hotela več odpreti. Avto ni bil več vozen, mi in ostali udeleženci prometne nesreče pa smo bili vredu, razen nekaj ureznin zaradi varnostnih blazin, ki so jih utrpeli v drugem avtu. Nam pa se airbag sploh ni odprl. Gasilci in vlečna služba so prišli dokaj hitro, na policijo pa smo čakali več kot uro. S policisti smo morali izpolniti poročilo o nesreči in si izmenjati kontaktne informacije. Policisti so nam ponudili prevoz do avtobusne postaje (vlaki namreč lih danes niso delali :S), kar smo s pridom tudi izkoristili, in nam uredili celoten prevoz do letališča (1 avtobus in 2 vlaka). Nadvse presenečeni smo bili nad njihovo prijaznostjo, kot tudi nad prijaznostjo vseh, ki so zvedeli, da smo bili vključeni v nesrečo in da se nam mudi na let na Tasmanijo. Še zdaj ne moremo verjeti, da nas je po policijskem naročilu, čakal vlak v Wollonglongu, ki nas je popeljal proti Sydneyju.
Po jutranjem pakiranju, smo ugotovili, da na recepciji v Kiami ni žive duše, tako da smo ključe od sobe pustili kar v kaslcu na recepciji. Po tem, ko smo ugotovili, da se v Avstraliji briošov ne kupuje (2,20$ na brioš), smo se odpravili pogledat še kamnite bloke, ki jih je izdolbla voda, ki so še ena znamenitost Kiame.
Nato smo se podali proti Kangaroo valley. Danes sem bila jaz na vrsti za vožnjo in kljub strahu, mislim da sem se odrezala kar dobro. Razen občasnega prižiga brisalcev namesto smerokazov in žlajfanja z levo nogo, sem se kar hitro navadila voziti na kontra strani. Potem ko smo prevozili dolgo in ovinkasto cesto, se nam je odprl pogled na dolino, ki naj bi bila najlepša v Avstraliji. Za nas ni bila nič posebnega, saj jo naša dolina Trente daleč prekosi, zato smo se kaj kmalu odločili, da se raje obrnemo in gremo več kot 100km južneje na Pebbly Beach.
Naše jutranje plane (slikanje Treh sester – treh velikih kamnitih stebrov, ki se nahajajo pod klifom, na katerem stoji mesto Katoomba, kjer smo spali) je preprečil naliv, tako da nam ni bilo potrebno vstati tako zgodaj. Zato smo se odpravili še do supermarketa in nabavili najnujnejše potrebščine, nato pa pričeli z ogledom znamenitosti Katoombe.
Z avtom smo se ustavljali na različnih razglednih točkah, ki obkrožajo mesto. Celotno mesto namreč leži na robu klifa, z roba pa se odpirajo pogledi na razne strani modrih gor in na neverjetne prepade. Najbolj znana razgledna točka (Echo point) je ob pogledu na Tri sestre. Mi pa smo se za konec odpravili še po pešpoti do Leura Falls, vendar nismo pričakovali, da smo se podali na tako dolgo in razgibano pešpot, ki je bila kar na precej delih poplavljena in smo morali paziti, da nismo imeli polnih čevljev vode. Še posebej pa smo bili »navdušeni« na cilju, ko smo ugotovili, da se da do tam priti tudi iz druge strani, in je bila od tam glavna cesta oddaljena le par minut. Na poti smo srečali tudi čudnega rdečega pajka, vendar nismo uspeli ugotoviti ali je strupen ali ni in bi nam takrat prišla prav pomoč naših botanikov (-> Anja, Natalija? :P). Ustavili smo se še pri Gordon Falls, nato pa pričeli našo pot proti obali.
Poglejte še 2 videa na blogih za 6. in 7. dan, ki smo jih dodali naknadno.
Zjutraj smo morali zgodaj ustati, da smo šli iskat naš prvi rentacar. Vlak je bil ob taki uri zjutraj presenetljivo nabasan, tako da smo večino poti stali, najbolj je nastradal Andraž, ker je dobil zadnji prosto mesto. Takoj, ku smo prišli do izposojevalnice avtomobilov, smo že imeli problem. Namreč Britz pri katerem smo mi najeli avto je imel drugačne pogoje od poslovalnice v kateri smo avto prevzeli. Tako smo se morali malo boljše znajti v angleščini in smo ugotovili, da Britz zavaja svoje stranke s splošnimi pogoji, saj v njih ne omeni, da oni sposojajo avte preko družbe Thriffty, pri kateri moraš sprejeti njihove pogoje poslovanja.
Zjutraj smo se z malo mešanimi občutki zaradi oblačnega vremena še zadnjič odpravili v center mesta, vendar se je nato vreme ustalilo, tako da smo skoraj cel dan uživali v malo vetrovnem, a sončnem vremenu. Najprej smo se ustavili na centralni postaji, ki je sestavljena iz ogromno dolgih in prepletenih hodnikov (v iskanju wc-ja smo imeli občutek da smo pod zemljo prehodili pol Sydneyja), nato pa smo najbrž podobno pot prehodili še »po površju« in si ogledali Centralno postajo ter ulice, ki jo obdajajo in predstavljajo mejo ali pa že začetek sydneyjskega china town-a. Tam smo si tudi privoščili odmor da smo končno naložili slikce na blog ter se malo okrepčali, nato pa ponovno odšli v turistični center mesta, Cirqular Quay, in si še v zadnje ogledali Harbour Bridge in opero (tokrat prav od blizu). V tem delu mesta se odvija tudi največ dogodkov, po ulicah je veliko vrveža, sliši se igranje na didgeridooje, v centralni kinodvorani pa se odvija festival evropskega filma, kjer je s Petelinjim zajtrkom zastopana tudi Slovenija.
preberi vse…
Zbudili so nas sončni žarki, ki so na vso moč sijali v sobo, tako da se je naš dan začel že pol ure prej, kot je to načrtovala naša budilka. Pohiteli smo z zajtrkom in oprali cunje, saj je še vedno precej vlage in smo se bali da se ne bodo v enem dnevu posušile. Potem pa smo se vsi natovorjetni s fotografsko opremo odpravili do predela Parramatta. Zaradi nizke vode (pol New South Walesa je pod vodo, ne vem kaj bi teli met še več?!) so skoraj odpovedali našo ladjico do centra mesta, vendar je po daljšem čakanju ladjica le prišla in nas popeljala na 50-minutno vožnjo do Circular Quay, turističnega centra mesta, od koder je najlepši in najhitrejši dostop do največjih znamenitosti mesta.
Zjutraj, ko smo vstali, so prvi sončni žarki posijali že skozi rolete in nam dali upanje da bo danes vseeno malce drugače kot prejšnje dni. Bolj hitro smo pojedli zajtrk, saj nas je Kati nato peljala k slovenski maši, pri kateri se zbere večina, večinoma starejše, a še vedno kar številčne slovenske skupnosti v tem okolišu. Spoznali smo polno Borjancev, ki so se preselili v Avstralijo.
preberi vse…
Po težkem jutranjem bujenjem in okusnim zajtrkom, smo se s CityRailom odpravili do centra Sydneya. Ker je zjutraj kazalo, da ne bo dežja, smo se od tam naprej odpravili z avtobusom na Paddington Markets. Prebrali smo, da je to glavno središče cenejše Avstralske robe, vendar na samemu marketu prevladujejo umetniški izdelki. Ker sva s Tadejem zagrizena hobi fotografa, nama je bila všeč stojnica s fotografijami, saj sva tam dobila marsikatero idejo za nadaljnje škljocanje. Na splošno prodajajo veliko zanimivih izdelkov, vendar so sami neuporabni ali nam nepoznani (iskali smo npr. bumerange, didgeridooje, …). Na našo ponovno začudenje je kmalu začelo padati in se do večera ni ustavilo. Zjutraj nam je teta Kati povedala, da se danes odvija t.i. Mardi Gras, ki je poznana gejevska parada in meni je cel dan vlivalo voljo pričakovanje na ta izjemen dogodek. Vse ulice na katerih naj bi se ta parada odvijala so začeli zapirati že ob 16h in na ulicah smo srečevali vedno več ljudi, ki so se v podporo tej paradi »ošemili« v razgaljajoče krpice. Prevladujejo seveda barve mavrice, ki simbolizirajo raznolikost ljudi, vendar kljub temu sprejemljivost vseh, ne glede na spol, raso, spolno usmerjenost,… Kati nam je zjutraj tudi razložila, da lahko istospolni partnerji v Avstraliji posvojijo otroka, glede poroke med njimi, se pa šele razpravlja. To se nam je zdelo zanimivo, saj je pri nas posvojitev spornejša od poroke.
preberi vse…
Zadnji komentarji