Avstralija.si

Budilka nas je že navsezgodaj prebudila za slikanje sončnega vzhoda ob obali. Sončni žarki pa so kar hitro začeli zavzemati bolj visok položaj, tako da naša fotografska dogodivščina ni trajala dolgo. V naravi med papagaji in še nekaterimi drugimi čudno oglašajočimi se ptiči smo pojedli zajtrk in se odpravili proti mestu Laucheston. V mestih ob »avtocesti« smo spraševali informacije glede poti, kje sploh je asfaltirana cesta med glavnimi mesti in nacionalnimi parki, vendar večinoma brez uspeha. Ko smo le ugotovili, da je glavna pot do nacionalnega parka, kamor smo nameravali iti, v bistvu makadamska avtocesta, smo se odločili ostati na severu države – v dolini Tamar.

preberi vse…

Po zajtrku smo se odpravili na Bay of Fires (Zaliv Ognjev), ki je ime dobil po ognjih, ki so jih aborigini ob večerih kurili na dolgih peščenih plažah. Najprej smo se ustavili v mestecu, prej turistični vasi, Binalong Bay, ustavili pa smo se, da bi slikali zanimive kamne na obali, tam pa smo srečali tri (velike J) pelikane, malo preveč lene, da bi nam utekli in tudi preveč težke da bi kam daleč odleteli. Zato so bili odlična tarča za slikanje. Na žalost pa nismo bili pripravljeni na tako dolgo stanje na soncu, zato še zdaj čutimo rdeče posledice predolgega »pečenja« pod sončnimi žarki. Smo se pa zato na drugem delu mesta ohladili v precej mrzlem morju na peščeni plaži. Kopalcev na plažah ni več veliko, le vsake toliko se najde kak pogumnež (kot mi 😉 in se odpravi v vodo. Je pa sonce še vedno dovolj močno, da nas je ob prihodu iz vode hitro posušilo in ogrelo. Pot smo nadaljevali ob obali do naslednje vasice The Gardens in se ustavljali ob zalivčkih, namakali noge ter škljocali s fotoaparati. Na enem od zalivov nam je družbo delal igrivi zlati prinašalec (neznanega lastnika), ki se je veselo podil za nami in tekal po nizki vodi. Na enem od zalivov smo se namestili v zavetje dreves (med ostalimi kamperji, ki so tudi kampirali v zavetju tega zaliva) in tam tudi preživeli. Ta zaliv  smo izbrali zaradi čudovitega razgleda na rdečkasto prelivajoče skale in turkizno – modrega morja. V teh zalivih so urejena mesta za kampiranje, vendar brez vode in tušev in le s provizoričnimi kemičnimi wc-ji (boljše v naravi 😀 #Tina).

preberi vse…

Zbudili smo se v ne preveč jasno jutro, zato smo bolj v miru pojedli zajtrk na prostem in oprali vso posodo v kamperju. Odpravili smo se do nacionalnega parka Freicinet (za vstop smo morali plačati 60 AUD, cca.50€ – vendar velja ta vstopnina za vse nacionalne parke na Tasmaniji).

Najznamenitejši zaliv v tem nacionalnem parku je Wineglass Bay, do tam pa smo morali več kot uro in pol hoditi po strmi kamniti poti navzdol. Najbrž ni potrebno veliko ugibati, kaj smo si predstavljali o naši poti nazaj. Ob prihodu na Wineglass Bay nas je na belem pesku najprej pozdravil majhen kenguru, ki pa je bil precej bolj plašen kot kenguruji na Pebbly beachu. Slikali smo še nekatere zaščitene ptiče, nekaj panoram, oblaki in veter pa so nam preprečevali kopanje v čudovitem morju, saj bi po prihodu iz njega zmrznili. Naš strah glede poti nazaj je bil odveč, saj smo strmino nazaj opravili kot pravi hribolazci J.

preberi vse…

Zjutraj smo morali zgodaj vstati, da so nas s hotelskim avtobusom odpeljali do letališča, kjer smo prevzeli naš prvi kamper (kampervan). Vso našo robo smo nekako nabasali v ne preveč veliko vozilo, ga še malo dodatno obremenili z obiskom supermarketa in naložitvijo robe za cel teden in se odpravili proti morju. Na poti smo si privoščili še kosilo na prostem, na prvi načrtovani destinaciji pa smo bili kar malo razočarani. V kraju Eaglehawk Neck, kjer z nasipom začenja velik polotok, se nahaja Tesselated Pavement, kamnite plošče, ki jih je narava oblikovala v pravilne pravokotne oblike. Vendar slika v realnosti še zdaleč ne dosega slike, ki nas je pritegnila, da smo se odločili obiskati ta kraj. Pot smo nadaljevali do Port Arthurja, nekdanjega zapora, v katerem so bili zaprti najhujši kaznjenci (za Tasmance najbrž podobnega pomena kot Alkatraz za Američane). Vendar se nam za ogled na pol porušene stavbe ni zdelo vredno dati 35AUD na osebo (cca. 30€), zato smo brez načrtovanih ogledov krenili proti nacionalnemu parku Freicinet, v mesto Coles Bay, kjer smo po 370 km vožnje prespali na parkirišču tik ob morju.

preberi vse…