Avstralija.si

* – Na blogu za 18.dan smo objavili nov videoposnetek prodajalca na tržnici v Melbournu 🙂

Uffa kakšna noč :S. Kmalu potem ko smo se odpravili spat je začel pihati močan veter, tako da do 3:00 nihče ni mogel zaspati (razn Andraž :P). Zato smo se sredi noči odločili, da zamenjamo lokacijo in si poiščemo mirnejše zavetje. Parkirali smo na parkirišču pod golf igriščem. Zaradi naporne noči, smo s spanjem potegnili do 10 ure. Kot je napovedal Andraž, zgleda da bo res padal dež, še ko bomo v puščavi L. Iz tega lahko ugotovite, da je spet deževalo, a se je na srečo do 13 razjasnilo. Ob obali smo se odpeljali proti mestu Torquay in med potjo slikali na razglednih točkah, opazovali surfarje in kitesurfarje in v Torquayu obiskali visitor center. Pozanimali s mo se o kampih,kjer bomo v naslednjih dneh prenočevali. Po poti do mesta Anglesea, smo se ustavili še na znameniti plaži Bells Beach in na Point Addisu, ki sta zelo popularni med surfarji in snorkljarji.  Na videz nista bili kaj preveč privlačni, saj se na obali nahaja velika količina čudnih alg (merd de la mer kot smo jo mi poimenovali – več v slikah). Jaz sem z teleobjektivom poskušala ujeti surferje, vendar so nas mraz in valovi kmalu pregnali v kamp Anglesea Family Caravan Park. Še pred nastanitvijo smo obiskali še bližnje golf igrišče, ki je znano po kangurujih. Ta skupinica je bila bolj plašna kot tista, ki smo jo videli na Pebbly Beachu. Pred kuhanjem večerje smo šli še na hitro namakanje v bazen, ki je bil hladnejši kot smo mislili. Z večerjo smo si nrdili posebne klobase, ki smo jih kupli prejšnji dan, z okusi: chilly-med, provansalska zelišča in posušen paradižnik-bazilika. Zdaj nas čaka pa še urejanje bloga in nalaganje fotografij :).

Po samo 6-urnem spancu in bolj bogem zajtrku smo  se odjavili iz hostla in se z metrojem odpravili proti Britzovi poslovalnici, kjer nas je čakal naš drugi kamper. Na žalost smo se z metrojem zgubili, saj je ta kar med vožnjo spremenil smer. Po skoraj 2-urni zamudi smo le prišli do Britza, kjer smo opravili klasične postopke najema. Tokrat se je za vožnjo javil Andraž. Pot nas je vodila do velikega šoping centra v Chadstonu. Obetali smo si nakup spominkov, špeže in mogoče česa za dušo. Andraž se je javil, da bo spal v kamperju in ga »čuval«, tako da sva se s Tadejem sama odpravila v ta labirint trgovin. Večina trgovin je z oblekami in obutvijo priznanih (beri: dragih) blagovnih znamk, tako da sva le preletela izložbe. Najbolj naju je presenetila obiskanost Apple trgovine v kateri je bilo zaposlenih okoli 20 ljudi, ljudje so pa kupovali tudi po več novih iPadov. Ker sva ugotovila, da ni nobene posebne akcije, si ga seveda nisva privoščila :P. Največ časa sva se zadržala v trgovinah s prehrano in zapravila kar lepe šoldke, da bomo imela za nekaj dni mir z nakupi. Po dolgem tuhtanju smo se odločili, da ne bomo šli do Wilsons Promontoryja, ampak kar direktno proti Great Ocean Road. Še zadnjič smo šli skozi Melbourne, peljali smo se tudi po stezi, kjer se je odvijal Grand Prix in po neuspešnem iskanju turističnih informacij krenili proti Burough Heads, kjer smo tudi prespali. Na tem kraju smo slikali še sončni zahod s surferji in bili žalostni, ker je bilo premrzlo, da bi se tudi sami namakali v kristalnemu morju. Po mesni večerji (klobasce) in partiji remija smo se odpravili spat. Na žalost pa je bilo spanja manj, kot smo mislili. Več v naslednjem blogu…

Po zajtrku smo se odpravili proti centru, kjer smo obiskali informacijski center, da bi se pozanimali o zanimivostih, ki se nahajajo okoli. Ta visitor center ima zelo lepo urejeno čakalno vrsto, saj si vsak, ko pride, vzame listek s številko in tako ne prihaja do zmed. V teh informacijskih centrih v Avstraliji delajo baje samo upokojenci in to prostovoljno. Pohvale vredno. Po ogledu Federation Squera smo se odpravili proti kitajski četrti. Vstop v to četrt je skozi kitajska »vrata« (obok), na ulici pa se buhotijo razne kitajske, vietnamske, korejske,… restavracije. Po ogledu nekakšnega šoping centra, so nam začeli želodčki razgrajati in smo se odločili obiskati restavracijo v tem objektu. Imeli so zelo zanimiv način naročanja hrane in pijače, saj si želeno naročil kar preko touchscreen ekrančka, ki je bil pri vsaki mizi. Andraž je naročil pekoče rezance z morskimi sadeži in mesom, Tadej pečene rezance s podobno kombinacijo, jaz pa piščanca in zelenjavo z rižem. Z izbiro smo bili vsi zadovoljni. Pot smo nadaljevali nazaj proti centru, saj smo bili ob 17 zmenjeni s Tadejevo sošolko Tino iz srednje šole, ki opravlja prakso v Melbournu. Na postaji, kjer smo bili zmenjeni z njo, smo opazili mularijo, ki je bila res posebna (več v slikcah,ker ne znam opisati). Tina nam je povedala, da v Avstraliji praksa za tuje študente ni plačana, tako da si najbolj pomagajo z raznimi štipendijami ali pa prišparanim denarjem. Ponudila nam je, da se s tramvajem odpeljemo do St.Kilde, kjer se lahko vsak večer opazuje pingvinčke, ki prihajajo iz lova domov. Pred večerom smo si privoščili tudi sladoled in se počasi odpravili do pomola za opazovanje. Na žalost (pač nas spremlja blaga nesreča) ravno ta dan ni bilo toliko pingvinčkov kot ponavadi, 2-3 pa smo le na daleč videli. Počasi smo se s tramvajem odpravili nazaj do centra Melbourna, se poslovili od simpatične Tine in nadaljevali pot do našega hostla. Čakalo nas je namreč še pospravljanje, saj smo bili zadnji dan v tem hostlu.

Strašljiv pogled prejšnjega dne se je v novem jutru spremenil v prav lepo, skoraj idilično postajališče na cca. 800m nadmorske višine, nas pa je predvsem zanimalo kaj nas čaka na vrhu gore, saj smo veliko pričakovali od lepega sončnega dne. Odločili smo se, da bomo z zajtrkom počakali do vrha, da nam bo zajtrk polepšal še lep pogled na mesto. O kako smo se zmotili J. Po par km ovinkov, smo prišli do vrha. Ne morem vam opisati kako močna je tukaj burja. Naš Britzo se je majal v vse smeri. Tako smo pojedli zajtrk kar v kamperju. Ko smo le zbrali pogum za ogled razglednih točk, nas je skoraj odneslo. Razgled je bil kljub temu zelo lep in ugotovili smo, da mesto Hobart le ni tako majhno kot ostala mesta na Tasmaniji. Po ne tako uspešnem slikanju (veter J) smo se počasi odpravili do našega nočnega počivališča, kjer smo počistili Britzkota, spakirali našo prtljago, se še pretegnili in nadaljevali pot v dolino. Ugotovili smo, da nam primanjkuje bencina, zato smo na Garminu poiskali najbližjo bencinsko. Garmin nam je pomagal tudi dobiti naš hotel (Brunswick), mene pa je mestna vožnja kar zmatrala. Andraž in Tadej sta vso prtljago znesla v hotel, jaz pa sem medtem čakala na avtobusnem postajališču. Nato pa sva se z Andražem zapeljala do letališča, kjer sva vrnila kamper, Tadej pa je medtem čuval našo robo in se dogovarjal glede naše sobe. Pri Britzu so ugotovili, da nam je kamenček načel sprednje okno, vendar pa zaradi popolnega kritja, nismo za to škodo odgovarjali. Vzela sva shuttle bus do hotela, kjer sva ugotovila, da je sprednji izgled hotela boljši kot sama notranjost. No važno, da je zastonj wi-fi :D. Po 2h sproščanja, smo se odpravili na petkov Fandango (nekakšna prireditev, kjer naj bi se predstavili domači vinarji), ki se odvija na Salamanca markets. Ko smo prišli do samega dogodka, smo ugotovili, da je to pač koncert, kjer prodajalo pijačo po zasoljenih cenah. O samih vinarjih ni  bilo ne duha ne sluha. Počasi nas je že najedala lakota, tako da smo se po par krogih, ustavili v restavraciji Barcelona. Cene so bile tudi tukaj kar visoke, še posebej pa je fantoma skočilo v oči, da ju je pol l piva iz špinje stalo kar slabih 10$ vsakega. Nad hrano se pa ne moremo pritoževati :D. Malo smo se še sprehodili po mestu, potem pa nas je pot odnesla nazaj proti hotelu. V hotelu smo se odločili pogledati še film The hunter, ki je bil sneman prav tukaj na Tasmaniji. Na žalost, pa je samo Andraž pogledal film do konca :D.

Opomba o včerajšnjem dnevu: Ko smo se odpravljali iz parka Mt.Field, me je ustavila policija in sem pihala :D.

Seveda 0,0 :D.

Zjutraj, ko smo vstali, so prvi sončni žarki posijali že skozi rolete in nam dali upanje da bo danes vseeno malce drugače kot prejšnje dni. Bolj hitro smo pojedli zajtrk, saj nas je Kati nato peljala k slovenski maši, pri kateri se zbere večina, večinoma starejše, a še vedno kar številčne slovenske skupnosti v tem okolišu. Spoznali smo polno Borjancev, ki so se preselili v Avstralijo.
preberi vse…

Po težkem jutranjem bujenjem in okusnim zajtrkom, smo se s CityRailom odpravili do centra Sydneya. Ker je zjutraj kazalo, da ne bo dežja, smo se od tam naprej odpravili z avtobusom na Paddington Markets.  Prebrali smo, da je to glavno središče cenejše Avstralske robe, vendar na samemu marketu prevladujejo umetniški izdelki. Ker sva s Tadejem zagrizena hobi fotografa, nama je bila všeč stojnica s fotografijami, saj sva tam dobila marsikatero idejo za nadaljnje škljocanje. Na splošno prodajajo veliko zanimivih izdelkov, vendar so sami neuporabni ali nam nepoznani (iskali smo npr. bumerange, didgeridooje, …). Na našo ponovno začudenje je kmalu začelo padati in se do večera ni ustavilo. Zjutraj nam je teta Kati povedala, da se danes odvija t.i. Mardi Gras, ki je poznana gejevska parada in meni je cel dan vlivalo voljo pričakovanje na ta izjemen dogodek.  Vse ulice na katerih naj bi se ta parada odvijala so začeli zapirati že ob 16h in na ulicah smo srečevali vedno več ljudi, ki so se v podporo tej paradi »ošemili« v razgaljajoče krpice. Prevladujejo seveda barve mavrice, ki simbolizirajo raznolikost ljudi, vendar kljub temu sprejemljivost vseh, ne glede na spol, raso, spolno usmerjenost,… Kati nam je zjutraj tudi razložila, da lahko istospolni partnerji v Avstraliji posvojijo otroka, glede poroke med njimi, se pa šele razpravlja. To se nam je zdelo zanimivo, saj je pri nas posvojitev spornejša od poroke.
preberi vse…