Avstralija.si

*blog napisala Tina

Zjutraj smo spakirali, saj nas ta dan čakal let v Melbourne. Prtljago smo pustili na recepciji, nato pa smo se odpravili na znameniti Salamanca market, ki se odvija vsako soboto v Hobartu. Nameravali smo kupiti kaj za pojest in kakšen spominek, saj smo imeli let šele ob 17.30. Pričakovali smo dosti nižje cene, kot so pa v resnici bile. Glede na to, da je Sydney glavno mesto, ima cenejše reči kot Hobart. V bližini Salamance se je odvijal tudi zbor starodobnikov, tako da smo čas izkoristili za fotkanje z njimi. Privoščili smo si nekaj prigrizkov in po 2-urnem sprehajanju pristali v bližnjem parku na travi.

Pobrali smo robo v hotelu, počakali na naročen shuttle bus, ki nas je peljal naravnost do letališča in opravili check-in. Seveda ni šlo brez zapletov. Spet sem jo ušpičila Andražu, saj smo v nahrbtnik po pomoti dali še mojo kozmetično torbico v kateri so bile škarjice. Verjetno me ima zdej za hudobnico, ki ga hoče spraviti v zapor :P. No škarjice so mi vzeli in nas spustili naprej. Po pol urni zamudi leta, smo odleteli proti Melbournu. V tem mestu smo nastanjeni v Hotelu Discovery, ki je nekakšna meka za popotnike. V njem se najde vse, ljudi je ogromno, imamo wi-fi(ki nam občasno nagaja), nudijo nam brezplačen zajtrk in smo dokaj blizu centra. Po večernem tuširanju in nabavi v trgovini, smo se odpravili na praznovanje St. Patrick’s dneva v klet našega hotela. Po spiti pijački, nas je utrujenost premagala in smo jo pobrali proti sobi. Po partiji briškule sej je ta dan končal :D.

Zjutraj, po zajtrku, nas je v vedru presenetil »Redback« spider (http://en.wikipedia.org/wiki/Redback_spider), ki velja za najbolj strupenega pajka v Avstraliji. Na Tasmaniji naj bi jih ne bilo veliko, saj je na tem območju preveč mraz za njih. Tako da imamo res »srečo« da si je izbral obiskati ravno nas. Spet v dežju smo se odpravili do mesta Launceston, staroangleškega videza, vendar brez kakšnih tako pomembnih turističnih znamenitosti, da bi se jih splačalo obiskati kljub nalivu. Tako smo se le odpravili na ogled mesta v kamperju in se nato odpravili na dolgo pot proti jugu.

Obiskali smo nacionalni park Mount Field, si ogledali slapove Russel, se sprehodili med ogromnimi, skoraj 80m visokimi drevesi in opazovali (zasluga gre Andražu, ki jih je videl) majhne prebivalce tega območja, ki so kot nekakšna mešanica kengurujev in zajcev J. Aja, saj najbrž ni treba povedati da je ves čas padal dež, ne?

Prenočiti smo želeli nekje čim bližje Hobartu, da bi imeli naslednji dan manj poti. Parkirali smo na počivališču, nekje na pol poti na goro Wellington, ki se dviga 1250m nad Hobartom. Zaradi oblačnega vremena je bil vrh zavit v oblak, visoka drevesa okrog našega kamperja, s temnimi oblaki v ozadju pa tudi niso dajala preveč prijetnega videza. Smo pa bili od vožnje že tako utrujeni, da ni bilo nobenega problema zaspat.

Budilka nas je že navsezgodaj prebudila za slikanje sončnega vzhoda ob obali. Sončni žarki pa so kar hitro začeli zavzemati bolj visok položaj, tako da naša fotografska dogodivščina ni trajala dolgo. V naravi med papagaji in še nekaterimi drugimi čudno oglašajočimi se ptiči smo pojedli zajtrk in se odpravili proti mestu Laucheston. V mestih ob »avtocesti« smo spraševali informacije glede poti, kje sploh je asfaltirana cesta med glavnimi mesti in nacionalnimi parki, vendar večinoma brez uspeha. Ko smo le ugotovili, da je glavna pot do nacionalnega parka, kamor smo nameravali iti, v bistvu makadamska avtocesta, smo se odločili ostati na severu države – v dolini Tamar.

preberi vse…

Po zajtrku smo se odpravili na Bay of Fires (Zaliv Ognjev), ki je ime dobil po ognjih, ki so jih aborigini ob večerih kurili na dolgih peščenih plažah. Najprej smo se ustavili v mestecu, prej turistični vasi, Binalong Bay, ustavili pa smo se, da bi slikali zanimive kamne na obali, tam pa smo srečali tri (velike J) pelikane, malo preveč lene, da bi nam utekli in tudi preveč težke da bi kam daleč odleteli. Zato so bili odlična tarča za slikanje. Na žalost pa nismo bili pripravljeni na tako dolgo stanje na soncu, zato še zdaj čutimo rdeče posledice predolgega »pečenja« pod sončnimi žarki. Smo se pa zato na drugem delu mesta ohladili v precej mrzlem morju na peščeni plaži. Kopalcev na plažah ni več veliko, le vsake toliko se najde kak pogumnež (kot mi 😉 in se odpravi v vodo. Je pa sonce še vedno dovolj močno, da nas je ob prihodu iz vode hitro posušilo in ogrelo. Pot smo nadaljevali ob obali do naslednje vasice The Gardens in se ustavljali ob zalivčkih, namakali noge ter škljocali s fotoaparati. Na enem od zalivov nam je družbo delal igrivi zlati prinašalec (neznanega lastnika), ki se je veselo podil za nami in tekal po nizki vodi. Na enem od zalivov smo se namestili v zavetje dreves (med ostalimi kamperji, ki so tudi kampirali v zavetju tega zaliva) in tam tudi preživeli. Ta zaliv  smo izbrali zaradi čudovitega razgleda na rdečkasto prelivajoče skale in turkizno – modrega morja. V teh zalivih so urejena mesta za kampiranje, vendar brez vode in tušev in le s provizoričnimi kemičnimi wc-ji (boljše v naravi 😀 #Tina).

preberi vse…

Zbudili smo se v ne preveč jasno jutro, zato smo bolj v miru pojedli zajtrk na prostem in oprali vso posodo v kamperju. Odpravili smo se do nacionalnega parka Freicinet (za vstop smo morali plačati 60 AUD, cca.50€ – vendar velja ta vstopnina za vse nacionalne parke na Tasmaniji).

Najznamenitejši zaliv v tem nacionalnem parku je Wineglass Bay, do tam pa smo morali več kot uro in pol hoditi po strmi kamniti poti navzdol. Najbrž ni potrebno veliko ugibati, kaj smo si predstavljali o naši poti nazaj. Ob prihodu na Wineglass Bay nas je na belem pesku najprej pozdravil majhen kenguru, ki pa je bil precej bolj plašen kot kenguruji na Pebbly beachu. Slikali smo še nekatere zaščitene ptiče, nekaj panoram, oblaki in veter pa so nam preprečevali kopanje v čudovitem morju, saj bi po prihodu iz njega zmrznili. Naš strah glede poti nazaj je bil odveč, saj smo strmino nazaj opravili kot pravi hribolazci J.

preberi vse…

Zjutraj smo morali zgodaj vstati, da so nas s hotelskim avtobusom odpeljali do letališča, kjer smo prevzeli naš prvi kamper (kampervan). Vso našo robo smo nekako nabasali v ne preveč veliko vozilo, ga še malo dodatno obremenili z obiskom supermarketa in naložitvijo robe za cel teden in se odpravili proti morju. Na poti smo si privoščili še kosilo na prostem, na prvi načrtovani destinaciji pa smo bili kar malo razočarani. V kraju Eaglehawk Neck, kjer z nasipom začenja velik polotok, se nahaja Tesselated Pavement, kamnite plošče, ki jih je narava oblikovala v pravilne pravokotne oblike. Vendar slika v realnosti še zdaleč ne dosega slike, ki nas je pritegnila, da smo se odločili obiskati ta kraj. Pot smo nadaljevali do Port Arthurja, nekdanjega zapora, v katerem so bili zaprti najhujši kaznjenci (za Tasmance najbrž podobnega pomena kot Alkatraz za Američane). Vendar se nam za ogled na pol porušene stavbe ni zdelo vredno dati 35AUD na osebo (cca. 30€), zato smo brez načrtovanih ogledov krenili proti nacionalnemu parku Freicinet, v mesto Coles Bay, kjer smo po 370 km vožnje prespali na parkirišču tik ob morju.

preberi vse…

Naše jutranje plane (slikanje Treh sester – treh velikih kamnitih stebrov, ki se nahajajo pod klifom, na katerem stoji mesto Katoomba, kjer smo spali) je preprečil naliv, tako da nam ni bilo potrebno vstati tako zgodaj. Zato smo se odpravili še do supermarketa in nabavili najnujnejše potrebščine, nato pa pričeli z ogledom znamenitosti Katoombe.

Z avtom smo se ustavljali na različnih razglednih točkah, ki obkrožajo mesto. Celotno mesto namreč leži na robu klifa, z roba pa se odpirajo pogledi na razne strani modrih gor in na neverjetne prepade. Najbolj znana razgledna točka (Echo point) je ob pogledu na Tri sestre. Mi pa smo se za konec odpravili še po pešpoti do Leura Falls, vendar nismo pričakovali, da smo se podali na tako dolgo in razgibano pešpot, ki je bila kar na precej delih poplavljena in smo morali paziti, da nismo imeli polnih čevljev vode. Še posebej pa smo bili »navdušeni« na cilju, ko smo ugotovili, da se da do tam priti tudi iz druge strani, in je bila od tam glavna cesta oddaljena le par minut. Na poti smo srečali tudi čudnega rdečega pajka, vendar nismo uspeli ugotoviti ali je strupen ali ni in bi nam takrat prišla prav pomoč naših botanikov (-> Anja, Natalija? :P). Ustavili smo se še pri Gordon Falls, nato pa pričeli našo pot proti obali.

preberi vse…