Zjutraj smo se v Tennant Creeku še seznanili z novimi turističnimi informacijami ter natankali nato pa se odpravili na 570km dolgo pot do našega dnevnega cilja, Mataranke. Kljub velikemu številu bencinskih črpalk, pa je treba biti previden: zgodi se, da kakšni črpalki začasno zmanjka goriva, nam pa se je zgodilo tudi, da cev za gorivo ni šla v naš rezervoar, tako da smo morali s tankanjem počakati do naslednje postaje. Celodnevna vožnja skozi nič nas je kar utrudila, zato smo bili veseli, ko smo prispeli do Mataranke in se okopali v naravnem termalnem bazenu sredi divjine. Malo so nas prestrašili veliki pajki, ki so pletli mreže okoli vode, je pa za boljše vzdušje poskrbel wallaby, ki je skakljal okoli. Vroča voda nas ni ravno ohladila, nam je pa zato bolj prijal hladnejši večerni zrak, ko smo prišli iz vode. Odločili smo se, da prespimo na tem parkirišču in se naslednji dan še enkrat okopamo v termalni vodi.
Po poti proti Mataranki smo skoraj povozili dolgo črno – sivo kačo, Tino pa je ob pogledu nanjo zgrabila panika in ni več hotela ven iz kamperja.
Zjutraj smo v Alice Springsu obiskali Informacijski center za obiskovalce in se ustavili pred Hungry Jackom (nismo še 100% ampak najbrž gre za avstralsko različico Burger Kinga), saj ima vsaka restavracija brezplačen wifi, nekaj črtic uteče tudi do parkirišča, da lahko na hitro skočimo na internet. Nato smo se odpravili na dolgo pot proti Darwinu. Do 6.4. nas čaka kakšnih 1700km vožnje skozi puščavo, ki pa vsekakor ni taka, kot sem jo pričakoval. Namesto peska ali kamenja, se pred nami odpirajo ogromne površine večinoma zelene trave z nizkim grmičevjem in majhnimi drevesi. Na približno vsakih 100 – 150km se nahaja bencinska črpalka, ki je hkrati tudi trgovina, restavracija, motel, kamp, bar in še kaj. Vse pa izgledajo približno tako kot bi si jih predstavljal iz filma: večinoma stare opečnate in kovinske stavbe z zastarelimi pumpami, v močno klimatizirani notranjosti pa star možakar, ki hkrati streže v baru in vodi blagajno za črpalko. Le še nekaj aboriginov je potrebno razporediti po senčnih legah v okolici in slika je popolna J . Puščavska cesta pa je utrujajoče dolgočasna: 30-40km dolgi odseki popolnoma ravne ceste brez najmanjšega ovinka, je pa vsaj postavljena ograja na obeh straneh ceste, ki prepreči udor velikega števila kengurujev in kamel na cesto. Tako je tudi zelo malo povoženih kengurujev in wallabijev, kamel pa sploh še nismo videli. Smo pa ob robu ceste opazili že nekaj mrtvih krav iz kmetij, ki se nahajajo kar nekje sredi puščave. Nam pa je od vse vožnje najbolj všeč tempomat v našem kamperju, saj bi bila vožnja brez njega po teh cestah veliko bolj naporna. Prednja ppostelja, ki se nahaja nad kabino skoraj popolnoma zakriva kabino pred soncem, tako da je vožnja v klimatizirani kabini prav prijetna. Tudi sicer je naš kamper kar sodobno opremljen: Mercedez Sprinter z avtomatskim menjalnikov, zraven volana pa še poseben ekranček, na katerem se predvaja slika iz kamere na zadnjem delu vozila, ko se vozi v rokverc. Imamo tudi klimatsko napravo (ki sicer dela le, ko smo v kampu priključeni na elektriko), tv, kuhinjo z mikrovalovno in pečico, dve postelji, dnevni prostor z mizico ter (sicer bolj majhno) kopalnico.
Zvečer smo prispeli do Devils Marbles, kjer smo ravno pred sončnim zahodom ulovili znamenite kamne okrogle in ovalne oblike, ki so raztrešeni sredi puščave ob cesti. Po legendi naj bi to bila jajca Mavrične kače. Prespali smo v malo večjem kraju, Tennant Creek, ki se nahaja še 100km naprej od Devils Marbles.
Zjutraj smo zgodaj vstali, saj nas je čakal kar pester dan. Izkoristili smo 1h interneta, da smo naložili slikce na blog. Glede na to, da smo mislili, da v puščavi ne bo interneta, smo lahko zadovoljni, da smo lahko vsaj nekaj naložili, četudi v najslabši kvaliteti. Šli smo še tankat (v vseh supermarketih v Avstraliji je v navadi, da z nakupom pridobiš kupon, s katerim lahko na izbranih črpalkah tankaš 4 ali 10 centov ceneje/liter, odvisno od višine računa). Nabavili smo še sadje in meso ter doživeli outback občutek, ko v velikem mestu nismo imeli kje sprintat vstopnic za Nacionalni park Kakadu, ki ga bomo obiskali v okolici Darwina. Klasične fotokopirnice nimajo, internet v Internet Cafeju je crknil ravno ko smo prišli tja, ko smo vse usposobili pa je zmanjkalo kartuše. Niti se nismo več čudili, da precej velika pisarna, ki oglašuje svoje »printerske storitve«, nima nove kartuše, zato smo srečo poizkusili drugje, kjer nam je le uspelo. Iz Alice Springs smo se nato podali proti zahodu v nacionalni park West MacDonnell. Na izvirih Ormiston Gorge in Ellery Creek Big Hole smo se opogumili in šli v vodo. V nasprotju s pričakovanji je bila voda ob izviru temno rjava – črna, tako da se ni videlo niti 20cm v globino. A vseeno ni bila topla, prej mrzla, kljub ekstremno visokim temperaturam v zraku. Sicer pa je bila okolica izvira izredno lepa in daje občutek oaze sredi puščave, kljub temu, da še vedno vozimo po zelo nepuščavski, zeleni pojkrajini. Na ostalih razglednih točkah, tudi po zaslugi suše v strugi, nismo videli kakšnih posebnih znamenitosti. Proti večeru smo se odpravili v Simpsons Gap, kjer se zjutraj in v poznih popoldanskih urah hranijo wallabyji (majhni kenguruji). Mi smo tam tudi prespali, a jih nismo videli ne v popoldanskih, ne v jutranjih urah. Za večerjo pa smo si pripravili tipično avstralsko jed: pečeno meso na žaru (BBQ), zelo popularno lokalno kranjsko klobaso (po njihovo Kransky). Je ena najpogostejši mesnin, ki jih videvamo po trgovinah: največkrat v kombinaciji s čilijem, saj imajo Avstralci radi močno začinjeno in pekočo hrano. Zato je tu tudi ogromno raznovrstnih azijskih restavracij.
Naslednji dan zjutraj nas je Milanova hčerka Cat odpeljala v center mesta Adelaide. Mesto deluje ogromno, vendar zavzema takšno površino predvsem zato, ker vsi živijo v hišah, večina od njih ima zraven še park/vrt, zato zgleda da v mestu živi veliko več ljudi kot jih dejansko je. Obiskali smo Centralno tržnico, kjer smo si ogledali pridelke lokalnih pridelovalcev (sadje, zelenjavo, sire, mesne izdelke, spominke,…). Še posebej nam je v oči padla mesnica, kjer so prodajali le kengurujevo meso. Vendar le meso velikih, rdečih kengurujev in ne takšnih majhnih, kot smo jih do sedaj srečevali mi. Iz njih delajo tako čevapčiče, mesne kroglice, šalame, zrezke… J Večina »sladkega« dela tržnice pa je že popolnoma pripravljena na veliko noč s čokoladnimi jajčki, saj so avstralci precej religiozen narod in je zanje velika noč kar pomemben praznik. Po tržnici smo se odpravili do dolge peščene plaže, vendar ljudi ni bilo veliko, saj nismo v višku sezone (pravzaprav se oni že pripravljalo na zimo, saj je zunaj le še dobrih 26, 27°C ;). Smo pa zaradi tega imeli privilegij, da smo se lahko z avtom zapeljali na plažo, skoraj do morja.
Po kopanju in snorkljanju smo se spet odpravili do Milana, ki je tačas pripravil BBQ večer, kjer smo spoznali še njegovo drugo hčer Patty z družino. Sedaj pa aktivno pakiramo za jutrišnji let v Alice Springs in se hkrati pripravljamo tudi na spanje. Lahko noč!
Zjutraj smo se odpravili iz kampa v Millicentu na dolgo pot proti našemu cilju, mestu Adelaide. Ustavljali smo se v obalnih mestecih (Southbank, Robe, Kingston) in izvedeli, da je obalni nacionalni park prav v dneh našega prehoda zaprt zaradi iztrebljanja črvov (oziroma nekih podobnih škodljivcev). Tako je naš dan minil precej dolgočasno, brez ustavljanja in skoraj cel dan smo prebili le po dolgih ravnih cestah. Na približno 200 km dolgi cesti, brez mest, vasi in bencinskih črpalk smo ostali do poznih popoldanskih ur, nato pa se v bližini našega cilja nastanili v mestecu Strathalbyn, v idiličnem mestnem parku. V parku je tudi zelo lepo urejen BBQ area (prostor za pečenje na prostem). V Avstraliji smo naleteli že na polno takšnih javnih/državnih prostorov za peko na prostem (večina izmed njih deluje na elektriko, nekateri pa tudi na plin in drva – uporaba je brezplačna, za urejanje in čiščenje teh prostorov pa skrbijo javni delavci). Mestece je urejeno v zanimivem slogu: nekatere hiše so zgrajene in obnovljene v starem viktorijanskem slogu, novejše, predvsem pa trgovine so pa točno takšne, kot bi jih pričakoval na ameriškem divjem zahodu.
Po čiščenju kamperja smo se naslednji dan odpravili do naše končne destinacije. Vmes smo se ustavili še v vasi McLaren Vale, ki slovi kot najboljša pridelovalka avstralskega vina Shiraz (ena izmed najbolj znanih avstralskih sort vina). Po prihodu v Adelaide smo poiskali hišo našega gostitelja, Milana Bogatca, ki živi na pobočju hriba, blizu morja in s čudovitim razgledom na Adelaide in peščeno plažo ob morju. Odpeljali smo se do centra mesta, kjer smo vrnili kamper, ob prihodu nazaj pa smo se veselo odpravili do plaže na naše (šele drugo!) kopanje v Avstraliji. V Adelaide je prijetnih 27-28°C, zato se je en tufo v morje prav prilegel. Po prihodu nazaj nam je Milan pripravil slastno večerjo, na katero je prišla tudi njegova hči Cat s svojima hčerama. Po dobrem tednu dni smo se končno odpravili spat v pravo posteljo ;).
Po jutranjem bujenju sredi gozda smo pot nadaljevali v Portland, prvo naselbino evropejcev v Viktoriji (državi, ki pokriva območje jugovzhodne Avstralije). V okolici smo si ogledali še blowhole (kjer skozi luknjo na obali šprica voda, ko ob obalo trčijo valovi). Skoraj neverjetno, ampak ravno danes so se po skoraj tednu dni umirili orkanski oceanski valovi in tako tudi te znamenitosti nismo mogli videti v akciji. Pot smo nadaljevali do Nelsona, zadnje vasi v Viktoriji, vendar pa predvidenega kopanja zaradi mrzlega morja in zraka ni bilo, kljub lepi in dolgi peščeni plaži. Nekaj kilometrov naprej smo prečkali mejo med zvezno državo Viktorijo in zvezno državo South Australia (Južna Avstralija). Na meji je potrebno v posebne namenske kontejnerje odvreči vse sveže sadje in zelenjavo, saj se zaradi karantene in bojazni, da se prenesejo kakšne bolezni, ne sme vnašati teh živil med zveznimi državami v Avstraliji. Poleg tega smo na meji tudi zamenjali časovni pas (za pol ure nazaj) – kar je vsak od nas doživel prvič, da smo časovni pas menjali na potovanju po cesti. Naša prva naloga je bila najti turistični center, saj ti ne nudijo informacij o nastanitvah v drugih zveznih državah, temveč le o svojih. Tako so nas usmerili na pot po obali in bili zadovoljni že s prvim kampom v kraju Millicent. Pojedli smo pašto, napisali blog in se počasi odpravili spat.
Po jutranjem odhodu iz kampa v Port Campbelu smo se s kamperjem ustavljali na več različnih razglednih točkah vzdolž južne avstralske obale. Glavna atrakcija tega dela obale so visoki klifi in kamnite strukture v morju ter kamniti mostovi – ki so jih izoblikovali orkanski oceanski valovi. Obiskali smo najpomembnejše točke: London Bridge, The Arch, Bay of Islands,… Po koncu Great Ocean Road smo se odpravili proti mestu Warrnambool (eno zelo zelo redkih pravih mest, kjer smo se ustavili za šoping), nato pa v bližini obiskali Tower Hill Wildlife Park (park z divjimi živalmi) in na sprehodu po ne preveč urejenih gozdnih poteh v parku srečali emuje, koale, zajce, ježevca, kuščarje in Wallabyje (po naše »Wannabe«; gre namreč za podvrsto kengurujev, ki je na pogled enak, le manjši). Presenetilo nas je tudi zelo čudno oglašanje emujev, ki spominja na pokanje po škatlah. Sicer pa smo čudnega oglašanja ptičev v Avstraliji že vajeni, saj nismo vajeni njihovega »jezika«. Na poti proti Portlandu smo se ustavili na jasi (prostor za kampiranje na prostem), kjer smo tudi prespali. Obkroženi smo bili z »wannabiji«, za večerjo smo si spekli perutničke, še malo pokartali in šli spat.
Zjutraj smo se zbudili v deževno/sončno/oblačno/jasno jutro. Preko celega dne se je namreč izmenjevalo jasno in oblačno – sončno in deževno vreme. Po jutranjem sprehodu po mestu in zajtrku smo se stuširali v bližnjem kampu, nato pa odpravili do polotoka Cape Otway. Zaradi previsoke vstopnine nismo obiskali tamkajšnjega svetilnika, smo pa zato več časa porabili za slikanje koal. Med tem nas je parkrat ulovila nevihta in nas pregnala v kamper, ob vsakem naslednjem obisku dreves pa so bil koale vedno manj fotogenične, saj so bile vse premočene. Njih pa nevihte očitno niso preveč motile, saj jih je večina nepremično spala, nekatere so si privoščile kakšen evkaliptosov listek, le redke izmed njih pa smo tudi videli v gibanju. Zaradi skoraj celodnevnega spanja tudi ni čudno, da so zelo samotarske živali in ne živijo v skupinah.
Pozno popoldan smo se odpravili proti naši naslednji destinaciji, Otway Treetop Walk, kjer smo nameravali prespati v bližini in ta park obiskati naslednji dan zjutraj. Na bližnji poti pa smo zapeljali na 5-6cm velik cvek, ki nam je prepiškal gumo – tako da smo se morali v mraku ukvarjati še z menjavo gume. Kot je že v navadi – ni potrebno posebej omenjati da je med tem ves čas lilo. Vseeno nam je kar kmalu uspelo najti parkirišče z wc-ji, kjer smo preživeli noč.
Po odhodu iz kampa smo se najprej ustavili pri svetilniku Split Point, ki je eden od mnogih svetilnikov na obali polni čeri in klifov. Razgled je nudil predvsem pogled na razburkano peneče morje, posledica močnih oceanskih tokov in vetra. Ob poti po Great Ocean Road smo se še večkrat ustavljali na razglednih točkah in slikali surferje »v akciji«. V kraju Lorne smo začeli iskati razgledno točko Terddy’s Lookout, ki nudi enega najlepših razgledov na panoramsko cesto ob oceanski obali. Vendar nas je Garmin peljal po tako strmi poti, da naš Britzo ni bil sposoben zdelati takega hriba, vendar ga je naš šofer Tina uspešno na rikverc pripeljala spet v dolino in nas po drugi poti le privedla do cilja. Po slikanju in malici smo se odpravili naprej do Kennet River, kjer smo po pričakovanju po drevesih opazovali in slikali (predvsem speče – spijo po 19 ur na dan) koale. Po celotni 4-kilometerski poti smo jih opazovali po dravesih, kjer se tudi počutijo najvarneje – koale pri tleh so namreč veliko bolj plašne in so hitro splezale na drevo ko so nas zagledale. Fotografirali smo se tudi z raznobarvnimi papagaji, ki so kljub neudomačenosti kar radi prišli na roko pogledat če imamo kaj za jest.
Po poti nazaj smo spet srečali kenguruje (filmček priložimo ob priliki). Prenočišče smo poiskali v enem izmed »večjih krajev«, Appollo Bay. To je eden izmed glavnih mest na eni najbolj turističnih poti v Avstraliji – po slovenskem pojmovanju pa gre to za eno ne preveč veliko vasico z zastarelo trgovino in ostalo javno infrastrukturo.
Po hotelskem zajtrku smo se le preko ulice odpravili na največjo tržnico v Avstraliji, Queen Victoria Market. Že pogled na nešteto kolon stojnic kar prepričljivo kaže, da je dejstvo resnično. Na tržnici se najde veliko hrane (fast food, zelenjave, glede na mapo pa tudi vseh drugih vrst hrane, a nam do tistega predela tržnice sploh ni uspelo priti). Najbolj zanimivi so bili prodajalci zelenjave, ki so proti koncu delovnega časa tržnice s skoraj neverjetnim kričanjem privabljali kupce, kako poceni razprodajajo svojo zalogo. Sicer je bila cena res tudi primerna taki reklami – naša cca. 2kg breskev smo dobili za samo 1AUD, kar je glede na razmere ki smo jih opisali že v prejšnjih objavah zelooo poceni. Poleg hrane pa je na trgu tudi ogromno oblačil, tehnične opreme, izdelkov iz lesa, spominkov….no in pač še vsega kar si lahko zamislite.
V tem ogromnem labirintu smo se zamudili toliko časa, da smo le za las ujeli zadnji brezplačni avtobus za turiste, ki je peljal do Royal Botanic Gardena, ki je bil najbližja postaja Albert parku, v katerem se je na ta dan odvijala uvodna dirka Formule 1. Po 40-minutni sightseeing vožnji po mestu smo le prispeli do želene točke in v bližini že zaslišali hrup, ki so ga povzročali motorji dirkalnikov in škripanje gum – z vsakim korakom pa se je hrup le še stopnjeval.
Na vhodu pa smo bili malo razočarani, saj se ni kaj dosti videlo – le skozi luknjice v plastični ograji se je dalo vsake toliko zagledati kak dirkalnik. Boljši pogled si je priboril Andraž, ki si je izboril prostor v krošnji bližnjega drevesa ;). Ko sem že skoraj obupal s slikanjem pa je do mene pristopil možakar (očitno sosed, saj je imel promocijsko karto za ogled dirke) in mi ponudil karte za ogled še zadnjih krogov. Ponujeno priliko sem takoj izkoristil za približanje pisti na kakšna 2 metra in slikanje, vendar zaščitna ograja, množica fotografov in predvsem hitrost formul ne omogoča glih kakšnih dobrih posnetkov. Vseeno pa je nekaj ratalo :P.
Ker avtobusi in tramvaji za turiste delajo samo do 16.ure, smo morali vso pot do hotela prehoditi. Vmes smo si privoščili še nekaj za pojest in šli v trgovino, v hotelu pa oprali cunje in se ne tako kmalu (ker je wifi v hotelu delal ekstremno počasi) odpravili spat.
Zadnji komentarji