Avstralija.si

Po samo 4 urah spanja (vstali smo namreč že ob 5:00), smo odhiteli k 30km oddaljenemu Uluruju. Zunaj je bilo še temno, tako da okolice nismo videli. Za vstop v nacionalni park Uluru in Kata Tjuta je potrebno plačati 25$ na osebo, v njem pa se ne sme zadrževati prek noči. V njem so določene točke za ogled sončnega vzhoda in zahoda, tako da nismo imeli problemov z iskanjem idealne ogledne točke. Zjutraj je bilo na točki za sončni vzhod zbranih že zelo veliko ljudi. Videti je bilo tudi, da je pred enim mesecem deževalo, saj v okolici ni bilo ne duha ne sluha o puščavi. Sončni žarki so obsijali ogromno skalno gmoto sredi zelene grmičaste pokrajine. Za oči je bil to odličen pogled, naši fotiči pa so bili malo razočarani, saj zaradi veliko senc pogled ni bil najlepši. Skoraj neverjetno pa je, koliko muh »napada« turiste. Kmalu po sončnem vzhodu se jih je nabralo toliko, da jih je imel vsak vsaj 10 na sebi, 2-3 na obrazu – in so silile v nos, uha, usta, ustavljale so se na objektivih in pred njimi tako da so uničile tudi polno fotografij s svojim poziranjem. Po kratkem dopoldanskem počitku smo se zaradi vročine v kamperju odpravili do info točke. Kaj kmalu smo ugotovili, da je aboriginska umetnost zelo draga (nekatere slike so dosegale cene do 5000 AUD in več), tako da smo misel na nakupe kar opustili. V tem centru so imeli tudi album zbranih pisem ljudi, ki so iz Uluruja vzeli kakšen kamnit »spominek« in to zdaj obžalujejo, saj mislijo, da jim je prinesel prekletstvo. Hoja na Uluru je odsvetovana iz več razlogov. Veliko ljudi je med vzponom zaradi napora umrlo, s hojo po njem se ne spoštuje aboriginske kulturne dediščine, saj je za njih Uluru sveta gora. V povprečju naj bi se zaradi sonca popilo 1 liter tekočine v eni uri (na osebo). Tudi sami smo ugotovili, da tukaj popijemo ogromno. Naša naslednja destinacija je bila Kata Tjuta (The Olgas), ki je od Uluruja oddaljena dobrih 30 km. Po poti smo naredili par fotografskih posentkov in se sprehodili do razpoke v Kata Tjuti. Vročina in lakota sta nas pošteno zmatrali, tako da smo se počasi odpravili nazaj proti Uluruju, saj nas je čakalo še slikanje Uluruja ob sončnem zahodu. Pravega sončnega zahoda na žalost ni bilo, saj so sonce zakrivali oblaki, ampak nam je vseeno uspelo posneti par lepih slik. Kaj se vam zdi? J

Odločili smo se, da naslednji dan ne gremo v Kings Canyon, saj so temperature tukaj ekstremne, tako da vsakršno daljšo hojo odsvetujejo. Zapeljali smo se do postajališča izven mesta Yulara, si spekli perutničke in riž in se zgodaj odpravili spat.

* TINKA – Fanta me hecata, saj je aboriginska tradicionalna jed kuščar (aboriginska beseda za kuščarja je Tinka), ki ga zakopljejo v zemljo in pokrijejo z vročim ogljem, da se speče.

Po obilnem zajtrku smo se poslovili od naših gostiteljev. Cat nas je peljala na letališče, kjer smo s Qantasom odleteli v center Avstralije-Alice Springs. Imeli smo malo problemov s prtljago, saj smo presegli dovoljeno težo, ampak fanta sta se znajdla; dala nase dvojne hlače, par stvari v žep in je šlo. Qantas ni nizkocenovnik, tako da smo lahko med letom gledali filme, nanizanke, igrali igrice,… dobili smo tudi majhen prigrizek in pijačo. Kot zanimivost naj povem, da sta Adelaide in Alice Springs v istem časovnem pasu, vendar Adelaide, ki spada v SA (Južna Avstralija) premakne uro v poletnem času, Alice Springs  (NT – Severni teritorij), pa ne. Tako da smo ob pristanku v Alice Springs morali dati eno uro nazaj. Presenetilo nas je tudi vročih 36°. Zmenili smo se, da Andraž ostane na letališču s prtljago, jaz in Tadej pa sva šla po našega Britzota. Shuttle bus nas je peljal skozi mesto in pustil prav pred vrati Britza. Med vožnjo smo opazili, da je ”puščava” bolj zelena kot smo si predstavljali, ob poti pa smo videli veliko aboriginov, ki so avstralski domorodci. Med vožnjo smo spoznali tudi nekaj nemških najstnic, ki so na delovnih počitnicah v Avstraliji. To je precej pogosta praksa v drugih državah EU, sem pa prihajajo za 6-12 mesecev in potujejo po Avstraliji, vmes se pa ustavljajo v določenih krajih in opravljajo kratkoročna, predvsem sezonska dela. Najboljše delo, ki so ga one dobile po poti, je bilo obiranje banan v Queenslandu (Vzhodna obala Avstralije), kjer so zaslužile tudi po 30 AUD (cca.24€) na uro!  Ko smo prispeli na Britz so nam povedali, da dobimo Maui kamper, ki je sodobnejši od Britza. Z nasmeškom na obrazu sva šla nakupit špežo, kar nama je nasmešek zmanjšalo, saj je v puščavi vse drago. Po 4-ih urah sva pobrala še Andraža na letališču. Odpravili smo se na okoli 500 km dolgo večerno vožnjo proti Uluruju (Ayers Rock). Ponoči je res zoprno voziti, saj je ob cesti veliko grmičkov, znaki pa po celi poti opozarjajo na divje živali. Na tej puščavski cesti smo srečali tudi veliko Road Trainov (”cestnih vlakov”), ki so ogromni kamioni z velikim številom prikolic. Ob 1:00 zjutraj smo se le odpravili spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje za sončni vzhod.