Avstralija.si

Takoj zjutraj ko sem se zbudila, sem se spomnila, da smo nekaj pozabili. Nismo namreč šli do Uluruja in se ga dotaknili, kar naj bi te napolnilo s pozitivno energijo. Fanta sem prepričala, da bodo mame jezne, če ne gremo nazaj, tako da smo ponovno obiskali Uluru. Hoja po »peklenski« vročini nas je peljala ob boku tega mogočnega kamna in lahko z veseljem priznamo, da se nam je pot nazaj splačala. Še vedno se tudi nismo rešili muh – kamorkoli stopimo iz kamperja se takoj usuje roj ekstremno tečnih muh na nas, upamo pa da bo v drugih delih puščave boljše.  Po dobrih 2h hoje, smo se podali na dolgo pot nazaj v Alice Springs. Po poti smo se ustavili še na razgledni točki, kjer smo videli Mount Conner (podobo kot Uluru stoji kamnita gmota sredi puščave, le da je mizaste oblike), na drugi strani pa na pol posušeno jezero. Hoteli smo še obiskati Rainbow Valley, kjer naj bi bile čudovite barve puščavskega peska, vendar se po tej poti nismo smeli voziti, saj ni bila asfaltirana. Cena bencina je bila v okolici Uluruja čez 2 AUD na liter, zato smo poskušali varčevati na bencinu. Sredi puščave se nam je tudi zgodilo, da je ostala bencinska črpalka brez dizla, vendar smo imeli še dovolj zaloge da smo se prebili do naslednje čez dobrih 100 km. V Alice Springs smo našli kamp, se nastanili, skuhali pašto in se odpravili spat.

Po samo 4 urah spanja (vstali smo namreč že ob 5:00), smo odhiteli k 30km oddaljenemu Uluruju. Zunaj je bilo še temno, tako da okolice nismo videli. Za vstop v nacionalni park Uluru in Kata Tjuta je potrebno plačati 25$ na osebo, v njem pa se ne sme zadrževati prek noči. V njem so določene točke za ogled sončnega vzhoda in zahoda, tako da nismo imeli problemov z iskanjem idealne ogledne točke. Zjutraj je bilo na točki za sončni vzhod zbranih že zelo veliko ljudi. Videti je bilo tudi, da je pred enim mesecem deževalo, saj v okolici ni bilo ne duha ne sluha o puščavi. Sončni žarki so obsijali ogromno skalno gmoto sredi zelene grmičaste pokrajine. Za oči je bil to odličen pogled, naši fotiči pa so bili malo razočarani, saj zaradi veliko senc pogled ni bil najlepši. Skoraj neverjetno pa je, koliko muh »napada« turiste. Kmalu po sončnem vzhodu se jih je nabralo toliko, da jih je imel vsak vsaj 10 na sebi, 2-3 na obrazu – in so silile v nos, uha, usta, ustavljale so se na objektivih in pred njimi tako da so uničile tudi polno fotografij s svojim poziranjem. Po kratkem dopoldanskem počitku smo se zaradi vročine v kamperju odpravili do info točke. Kaj kmalu smo ugotovili, da je aboriginska umetnost zelo draga (nekatere slike so dosegale cene do 5000 AUD in več), tako da smo misel na nakupe kar opustili. V tem centru so imeli tudi album zbranih pisem ljudi, ki so iz Uluruja vzeli kakšen kamnit »spominek« in to zdaj obžalujejo, saj mislijo, da jim je prinesel prekletstvo. Hoja na Uluru je odsvetovana iz več razlogov. Veliko ljudi je med vzponom zaradi napora umrlo, s hojo po njem se ne spoštuje aboriginske kulturne dediščine, saj je za njih Uluru sveta gora. V povprečju naj bi se zaradi sonca popilo 1 liter tekočine v eni uri (na osebo). Tudi sami smo ugotovili, da tukaj popijemo ogromno. Naša naslednja destinacija je bila Kata Tjuta (The Olgas), ki je od Uluruja oddaljena dobrih 30 km. Po poti smo naredili par fotografskih posentkov in se sprehodili do razpoke v Kata Tjuti. Vročina in lakota sta nas pošteno zmatrali, tako da smo se počasi odpravili nazaj proti Uluruju, saj nas je čakalo še slikanje Uluruja ob sončnem zahodu. Pravega sončnega zahoda na žalost ni bilo, saj so sonce zakrivali oblaki, ampak nam je vseeno uspelo posneti par lepih slik. Kaj se vam zdi? J

Odločili smo se, da naslednji dan ne gremo v Kings Canyon, saj so temperature tukaj ekstremne, tako da vsakršno daljšo hojo odsvetujejo. Zapeljali smo se do postajališča izven mesta Yulara, si spekli perutničke in riž in se zgodaj odpravili spat.

* TINKA – Fanta me hecata, saj je aboriginska tradicionalna jed kuščar (aboriginska beseda za kuščarja je Tinka), ki ga zakopljejo v zemljo in pokrijejo z vročim ogljem, da se speče.